Skoraj leto dni mineva od letošnjega festivala Sundance, od koder so se pričele širiti prve novice o bizarnem filmu, v katerem glavni vlogi igrata Paul Dano in Daniel Radcliffe, s tem da slednji igra truplo, ki čudežno oživi. In prdi. Da, Swiss Army Man (2016) je od tistega trenutka dalje postal znan kot »film o prdečem truplu«, in glas o njem se je širil kot … Saj veste. Slišati je bilo tudi o tem, da so ljudje zapuščali dvorano sredi predstave in mnenja kritikov vsekakor niso bila uniformno ekstatična, toda obveljal je generalni konsenz o tem, da film prinaša svež piš vetra v novo filmsko sezono, morda celo v filmsko umetnost nasploh! Je torej v tem kaj resnice, ali so mediji vse skupaj zgolj pošteno napihnili?

Morda se za trenutek pomudimo pri dogajanju, preden nas odnese v velike besede. Vse se prične s smrtjo – s poskusom, vsaj. Hank, eden naših protagonistov, ki je ujet na osamljenem otoku sredi morja, po neštetih poizkusih pobega izgubi upanje, zato se skuša pokončati. Toda preden mu to uspe, na obalo nedaleč stran naplavi nekaj, kar izgleda kot truplo, obnaša pa se kot gliser. Hank svoje gliser-truplo zajaha in skupaj srečno prečkata morje do naslednjega kosa kopne zemlje. Hank kljub začetnemu odporu ugotovi, da je njegovo truplo uporabno še za druge reči – je odličen vir vode, nudi mu zavetje, celo pogovarjati se začneta in Manny, kot Hank krsti svojega univerzalno uporabnega prijatelja, se počasi uči o stvareh, ki jih je očitno pozabil, medtem, ko je bil (čisto) mrtev. Hank ga pouči o življenju v družbi, o telesu in njegovih funkcijah, o konceptih, kot so sram, veselje, ljubezen in Manny mu za vse te čudovito življenjske lekcije hvaležno vrača z erekcijo, ki ju kot kompas vodi varno nazaj v civilizirani svet.

Mešanica popolnoma vulgarnega z globoko emocionalnim je življenjska sila v filmu Swiss Army Man ter tisto, kar ga hkrati dela za odbijajočega in čudovitega hkrati. Očitno je, da sta oba igralca, Dano in Radcliffe, popolnoma uglašena z režiserjema. Tukaj ni prostora za dvom, sarkazem, rivalstvo ali paradiranje igralskih mišic (res ne). Dano se na vsak telesni odziv trupla odziva kot na ekstatičen impulz, ki v njem prebuja neko davno izgubljeno vez s samim seboj, kot na nekaj, kar mu znova zbuja upanjem vase, potem, ko se je že vdal, ko je že zrl v neskončno brezno teme in obupa in videl svojo smrt. Radcliffe, ki je dobesedni predmet fizične komedije, pa tudi zvrhane mere posebnih vizualnih učinkov, se v življenje prebuja bolj iskreno, bolj vzradoščeno kot Ostržek iz primeža odrevenelosti. Brez problema ju postavimo ob bok takšnim neverjetnim parom, kot sta Steve McQueen in Dustin Hoffman v Metulju (Papilllon, Franklin J. Schaffner, 1973) ali Tom Hanks in Willson v Brodolomu (Cast Away, Robert Zemeckis, 2000). Toda na koncu nam še vedno ostane vprašanje: kaj naj bi vse to pravzaprav pomenilo?

Kaj gane ljudi, kaj jih zanima –odgovor naj bi vedno bil »dobra zgodba«, toda zato, da poveš dobro zgodbo, je potrebno poznati pravila, imeti občutek za ritem in strukturo in take podobne brezvezne stvari, za katere danes nihče nima več časa. Resno. Kdo ima še čas (in voljo) brati Shakespaeara in Homerja in študirati pravila teh že celo večnost mrtvih ljudi? Tukaj in zdaj smo soočeni z novo porajajočo se kulturo za ljudi, ki so se na vsakodnevni bazi že preobjedli informacij, ki jim vsak budni trenutek brenčijo okrog nas kot anksiozne muhe, ki slutijo, da bo konec poletja. Skratka, ljudje smo razvili obrambni mehanizem in postajamo vedno bolj otopeli, neobčutljivi za vse to obilje informacij. Tudi tisti, ki smo najbolj vedoželjni, nimamo več kapacitete za vse to sranje, ki nam ga poskušajo zabrisati v glavo, v upanju, da se bo tam prijelo.

Daniela kot otroka svojega časa intuitivno razumeta potrebo po solidni marketinški in medijski prezenci, in imata srečo, da je čas zrel (morda že za kanček gnil) za to, da se absurdni humor prestavi na naslednjo stopnico: post-cinizem, post-sarkazem, toliko enih samoreferencialnih planjav je treba prehoditi, podreti pred seboj toliko ograj cinizma in sarkazma, preden smo se pripravljeni potopiti v kristalno čisto jezero emocij, plavati z delfini, odpreti srca, da bolijo in zajokajo, pa četudi ob truplu, ki prdi in nam je malce hudo zanj, ker nekoč je pa ta človek vseeno bil mali prikupni čarovnik in je tako zgodaj dobil vse, da mora zdaj malo trpeti, da bi to »vse« spet izgubil in se znova našel kje drugje. Onkraj sarkazma in cinizma se s kombinacijo mundanega in absurdnega odpira možnost ironije, da postane the next big thing, naslednji opij za ljudstvo, ki hlepi po nečem oprijemljivem, pomenljivem, magičnem.

Magija. Morda po vsem tem pisanju o prdcih res ni prva beseda, ki bi jo pričakovali v tem trenutku, toda Swiss Army Man (oziroma, njegova avtorja) si na sporočilni ravni zagotovo zadaja cilje, ki so onkraj tega, kar se ponuja golemu očesu gledalca. Vez, ki se splete med Hankom in Mannyjem, je tako presunljiva, kot je neverjetna, in če bi želeli brskati dalje, je moč naleteti na nekaj pravljici podobnega. Na primer v prizoru, v katerem Hank s pomočjo paličic, listja in smeti zgradi sredi gozda maketo šolskega avtobusa, da bi Mannyju priklical spomin na prvi trenutek srečanja z dekletom, ki naj bi bila njegova simpatija iz časa pred smrtjo. »Avtobus« pred našimi očmi oživi s pomočjo vzvodov, ki jih premika Hank, toda na delu je nekaj več – magija, zaradi katere mrtev objekt dobi posebno moč, podobno kot Pepelkina buča, da uresničuje želje. Kaj je ta sila, ki giblje?

Tisti, ki so videli katerega od glasbenih videev ali kratkih filmov dvojice Danielov, so bili zagotovo v prednosti, torej vsaj malo manj kot vsi ostali presenečeni, predvsem nad njunim idiosinkratičnim ritmom montaže ter prepoznavnim vizualnim slogom. Režiserja, ki sta že vsaj desetletje precej dobro znana predvsem po zaslugi spletne video platforme Vimeo, katere uredniški odbor je njune kratke videe postavil na zamljevid , sta namreč že od skromnih začetkov dalje eksperimentirala z vizualnimi učinki, ki v človeku zaradi nedomačnosti in poseganja v zakone fizike zbujajo zmerno do pretežno močan odpor. Morda je prav njihova groteskna telesnost tisto, kar je največja inovacija režiserskega dvojca.

V kratkem filmu Pockets (2012) se roke sprehajajo iz žepa v žep, ne glede na to, na čigavem telesu se ta žep nahaja, dokler vse skupaj ne preskoči na drugo semiotično raven in pravila igre, ki smo jih ravnokar dobro uspeli sprejeti za veljavna, nenadoma ne veljajo več. Telo je kaotično, nezanesljivo, nestabilno in nepredvidljivo – in komično. Telo je v Swiss Army Man šala, vizualni gag, in humor filma bi se odvijal na isti ravni, kot npr. filmi bratov Farrelly, ali pa 90% vsega, v čemer se pojavi Adam Sandler, če ne bi bil v tako ostrem kontrastu z doživetji Danovega lika, ki z Mannyjem deli svojo čustveno in fizično agonijo. Tako pa so njune režijske intervencije »glitchi«, zdrsi v realnosti, ki so krivi za vdor nepričakovanega, nezaželenega. Telo brez izjeme nastopa kot vir nelagodja, celo sramu, saj ga je nemogoče krotiti in nad njim obdržati nadzor. Toda v tej izgubi ni vedno vse le izgubljeno. Praviloma ji sledi katarzičen trenutek, ki signalizira, da je včasih dobro nekaj izgubiti, preden greš lahko dalje, pa četudi je tisto nekaj tvoje dostojanstvo. Morda je to geslo, s katerim nas bosta režiserja po imenu Daniel s svojim opusom, ki ga zaokrožuje njun prvi celovečerec, zares pospremila v novo dobo. V dobo magičnega primitivizma.

Bojana Bregar // objavljeno v reviji Ekran, letnik LIII, 2016, november-december-januar, str. 77-79