Vsake toliko let se pojavijo filmi, ki igrajo (dobesedno in figurativno) na emocije nostalgije, pogosto prav določene starostne skupine, najbolj uspešni pa se zdi, da so ravno mjuzikli. Briljantina (Grease, Randal Kleiser, 1978) je večni hit, in vsakič, ko ga odkrije nova generacija, ga prekrije nova plast, nova raven nostalgičnega občutka, tako da je že čisto pravi meta-nostalgični mjuzikal za vse čase (kar s pridom izkoriščajo potem tudi vse mogoče Grease revival skupine). Mamma Mia! (Phyllida Lloyd, 2008) – še en izjemno uspešen film, ki je ciljal na starejšo, baby boom generacijo, ki danes – razen morda enkrat letno na obvezni Woody Allenov film – že skoraj nima več pravih razlogov, da bi romala do kinodvorane. Celo največji mjuzikel vseh časov, Pojmo v dežju, se ozira z roso v očeh za zlatimi časi brez zvoka, brez barve, ampak z mnogo okusa.

Zakaj so nam všeč nostalgični mjuzikli, morda ni več pravo ali sploh zanimivo vprašanje. Bolj zanimivo je, zakaj jih ne sovražimo? Konec koncev se ti filmi usmerijo naravnost na naša najbolj delikatna, najbolj ranljiva izmed občutij, tako da vedno tvegajo, da bodo v svojem vratolomnem čustvenem akrobatstvu prestopila mejo med ganljivim in osladnim – vsaj za tisto kritično maso, ki ni že od samega začetka zavezana gorečemu sovraštvu do filmov, v katerim odrasli ljudje sredi belega dne na ulici izbruhnejo v pesmi in še huje, plesu (čeprav se  morda taistim ljudem ne zdi sporno, ko kaj takega naredi v videospotu Michael Jackson ali Beyonce ali kdorkoli že nastopa danes v MTV videih, ki jih dandanes vrtijo le še v McDonaldsu).

Sing Street nam na žalost ne bo pomagal razrešiti tega vprašanja, kajti gre za zelo dobro zastavljen, zelo gledljiv in predvsem izjemno zabaven mjuzikel, ki nas za potrebe doživljanja raznoraznih audio-vizualnih užitkov preseli v osemdeseta, natančneje v leto 1985, ko se britanska glasbena scena prebuja po jezni dobi punka v novo, z umetnimi meglicami zastrto jutro, katerega znanilci so novi romantiki, nova umetnost videospota in predvsem žalost, o kateri se poje na vesel način, medtem, ko sanjariš o tem, kako se izza zidov mestnih hiš odpira lepši svet. Na primer tak, v katerem se Duran Duran ležerno prevažajo na jahti, medtem ko pojejo o Rio, ki pleše po peščenih plažah. Eden teh, ki sanjajo, je tudi Conor (Ferdia Walsh-Peelo), ki se tik pred začetkom novega šolskega leta sooči z nič kaj idealnim scenarijem: starša si ne moreta več privoščiti zasebne šole, v kateri si je dotedaj nabiral življenjske izkušnje, zato sta ga prepisala v Synge Street, javno izobraževalnico pod sponzorstvom katoliške Cerkve, kjer se moralni in siceršnji vzgoji perspektivnih bodočih brezposelnih mas Britanije posveča horda ostarelih duhovnikov. Conor ne odlaša s sklepanjem prijateljstev, že prvi dan ga nič kaj presenetljivo okrade in pretepe dežurni obritoglavi delikvent. Vendar Conor ni neka mevža, ki bi po tipično ameriškem srednješolskem scenariju večino filma zbiral pogum, da se postavi zase, zraste v »moža« in osvoji zmenek z okronano glavo zaključnega plesa. Ne, Conor se postavi pokonci, si nanese bojne barve – šminko in obilo eyelinerja – in svetu oznani, da bo ustanovil band.

Na kup zbobna obvezne običajne osumljence, ki so v svojih vlogah naravnost očarljivi. Darren, njegov prvi prijatelj na novi šoli, je trinajstletna različica Malcolma Mclarena za šolo-obvezno generacijo, ki Conorju priskrbi prvega resničnega glasbenika. Conor namreč ne zna  igrati inštrumenta, ampak nič ne de – kot ga potolaži brat, takšne malenkosti pop glasbenikov še nikoli niso ovirale. Skupini se pridruži še genialni multiinštrumentalist Eamon in fantje se lotijo preigravanja hitov The Cure, The Smiths, Bowieja in česarkoli drugega, kar se v tem času znajde na lestvici Top of the Pops. Da bi osvojil srce stoične ulične princese Raphine (Lucy Boynton), ji Conor dodeli vlogo v glasbenem videu za prvi hit skupine in kar sledi, je intenziven vrtiljak najstniških emocij, odlične igre, iskrivih dialogov, kalejdoskopske raznolikosti glasbenih stilov ( s pripadajočo modno revijo subkulturnih uniform) ter vsekozi začinjeno z nadvse seksi in današnji publiki (znova) všečno VHS estetiko. Ravno prav retro, ravno prav originalno, dozirano s premišljeno mero »Ken Loach« realistične avtentičnosti, pa še malce kiča in romantike za povrh. Voila, Sing Street.

John Carney je že vsaj dvakrat v svoji karieri dokazal, da je glasba pisana na njegov režijski slog kot note na … no, kot rdečilo na Boy Georgevih licih. Leta 2009 je z mjuziklom Enkrat (Once) osvojil gledalce Sundancea, ter nato s Ti pesem lahko resi življenje? (Begin Again, 2013) uspeh ponovil na ameriških tleh, z ameriško zasedbo, ki je med drugimi vključevala člana skupine Maroon 5, Adama Levina, ki si je za originalno skladbo filma prislužil celo nominacijo za oskarja. Tudi Sing Street se skoraj zagotovo podaja po teh stopinjah, vsaj sodeč po uspehu njegovega soundtracka.

Ferdia Walsh-Peelo, ki odigra in odpoje vlogo Conorja, prvič igra na filmu, vendar mu izkušenj z nastopanjem ne manjka, saj je – za razliko od svojega lika – na odru doma že od svojega sedmega leta dalje, in sicer kot operni pevec. Lucy Boynton, ki je njegovo melanholično »dekle iz naslovnice«, pa je mlada britanska igralka z impresivnim naborom vlog in nagrad in svoje poslanstvo v filmu prenese v vlogo z odločno integriteto, in se v ostrem kontrastu poda k neizkušenosti in naivnosti skoraj sedem let mlajšega Ferdie.

Edino, kar nekoliko razočara, je končni »showdown« filma, v katerem se Conor in druščina zoperstavijo konzervativnim silam šolske avtoritativne instance in v katerem se frontman skupine ter ravnatelj soočita v nekakšnem spodletelem zamaskiranem uporu, za katerega sumimo, da skuša na silo aktualizirati dogajanje z referencami, ki kotirajo nekje med uporom globalnih »Anonymous« in vstaje v filmu V kot vroče maščevanje  (V for Vendetta, James McTeigue, 2005), a so zgolj odvečen balast v zgodbi, ki se konča s pobegom v boljše življenje. Kot da lahko kjerkoli obstaja življenje, boljše kot v mjuziklu.

Bojana Bregar // objavljeno v reviji Ekran, letnik LIII, 2016, september-oktober, str. 62-64