Izganjalci duhov, Paul Feig, 2016

Težko je reči, ali je bil film Izganjalci duhov (Ghostbusters, Paul Feig, 2016) – oziroma, bodimo za razliko od slovenskih distributerjev fer in napišimo Izganjalke duhov – že od samega začetka zamišljen tako, kot izpade na koncu, ali pa so ga šele številni mizogini in rasistični internetni troli, ki so se v spletnih komentarjih pojavili že ob prvi novici, da bodo v rebootu, remakeu, reheatu kultne klasike iz 80-ih let delavske škornje in rjave kombinezone z logotipom prijaznega duhca oblekle štiri ženske, napravili za takšnega, kakršen je.

Scenarij, ki sta ga napisala Paul Feig in Katie Dippold, ta je kot scenaristka sodelovala pri izvrstni seriji Parki in rekreacija (Parks and Recretaion, Greg Daniels in Michael Schur, 2009–2015), s Feigom pa sta se podpisala tudi pod Drzni par (The Heat, Paul Feig, 2013), je zato poln zabavnih bodic in odzivov na omenjene negativne komentarje, ki so se pojavili na različnih spletnih platformah.

Glavni zlobnež novega filma tako ni »strašna« pošast kot Gozer the Gozerian aka Volguus Zildrohar, s katerim so se leta 1984 spopadli Bill Murray, Dan Aykroyd, Harold Ramis in Ernie Hudson, pač pa neuspešen bel moški srednjih let, »nerazumljen« in zafrustriran samooklicani genij brez prijateljev ali kot v filmu pripomni Abby (Melissa McCarthy): »It’s always the sad, pale ones.« V Izganjalkah duhov tako obraz zla postanejo prav tisti strahopetni geeki, ki so v svojih poznih 40-ih letih s prstom patetično kazali na omenjeni film, češ da jim bo uničil njihove čudovite otroške spomine.

Izganjalke duhov so morale tako, lahko bi rekli v tipični ženski maniri, do svojega nastanka preskočiti kar nekaj ovir. Poleg bitke s spletnimi nadlegovalci, v kateri so morale glavne junakinje – kljub temu da gre za štiri v tem trenutku najboljše ameriške komičarke, Kristen Wiig, Melisso McCarthy, Kate McKinnon in Leslie Jones – ponovno vzpostaviti in dokazati svojo kredibilnost, so bili tu seveda še drugi duhovi. Najprej duh originalnega filma, ki ga je kot kultno svetinjo mnogih oboževalcev treba spoštovati, hkrati pa tovrstno nostalgijo dobro unovčiti. Poleg naklonjenega pomežika originalu mora biti nova verzija filma tudi privlačna za današnje občinstvo in njegove zahteve. Rečeno drugače, film mora imeti vse, kar je imel originalni film, hkrati pa mora biti sodoben in zabaven poletni blockbuster za vso družino.

Ravno s tem, ko Feig poskuša ugoditi vsem omenjenim zahtevam, se ulovi v zanko, s katero zaduši kreativnost svoje izjemne ekipe. Spektakelski ritem in nasilna, groba montaža ubijajo improvizatorsko energijo glavnih protagonistk, njihov talent za fizično komedijo pa večkrat zasenčijo posebni učinki in nepotrebni, mestoma prisiljeni cameoti stare ekipe. Navdih posameznih komičnih epizod ima prevečkrat prednost pred razvojem zgodbe in likov, ki so sicer na samem začetku dobro zastavljeni, kasneje pa razvodenijo. Dodaten udarec pod pas je tudi cenzura oziroma družinam prijazen humor, zreduciran na število cmočkov v juhi wonton. Tako se, kljub dejstvu, da je pred nami popolnoma spodoben komični akcijski znanstveno-fantastični spektakel, ne moremo znebiti občutka, da v nekem vzporednem hollywoodskem vesolju obstaja boljša, ostrejša, bolj smešna in revolucionarnejša verzija omenjenega filma.

Film morda kot celota res ne deluje najbolj suvereno, mestoma je razvlečen in nekonsistenten, vseeno pa je v njem mogoče najti dovolj originalnega materiala in zanimivih razmislekov, ki njegov obstoj več kot upravičijo. Mnogi kritiki so se pritoževali nad dejstvom, da je velik del filma videti kot déjà vu, saj struktura Izganjalk, včasih tudi z dobesedno enakimi kadri, zvesto sledi originalu. Ampak morda bi se mogli bolj kot s podobnostmi ukvarjati z razlikami. Zdi se namreč, da imajo omenjeni déjà vuji zelo jasen namen. Prav v prizorih, ki so podobni tistim iz originalnih Izganjalcev duhov, se namreč najbolj jasno vidijo razlike, kako v danih situacijah javnost reagira na moške ali ženske. Reakcije na obrnjene vloge so najboljši in najbolj subverziven del filma. Izganjalke duhov na ta način nepompozno in neopazno opozorijo na neugodno situacijo žensk v družbi in na njihovo še vedno vse prevečkrat nevidno delo.

V enem izmed uvodnih kadrov filma spoznamo Erin Gilbert (Kristen Wiig), znanstvenico in profesorico, ki je tik pred tem, da na Univerzi Columbia prejme redno profesuro. Kljub svojim izjemnim dosežkom na področju fizike delcev je glede svoje nove službe negotova. Leta 1984 smo imeli v enem od podobnih začetnih kadrov na taisti univerzi dr. Petra Venkmana (Bill Murray), ki je s pomočjo svojega položaja visokošolskega profesorja osvajal čedne študentke. Za Venkmana, Stantza in Spenglerja je bila fakulteta kraj, kamor so kljub svoji znanstveni nekompetentnosti brez kančka dvoma spadali, Erin pa se mora na Columbii kljub svojemu znanju in sposobnostim šele dokazati. Omenimo še komentar dekana omenjene fakultete, ki se po pogovoru z Erin obregne ob njene obleke. Ta mala opazka ni naključna, pač pa dobro namerjena bodica naravnost v srce problema, v katerem je to, v kaj je ženska oblečena, vedno pomembnejše od njenega dejanskega dela.

Venkman, Stantz, Spengler in Hudson so v 80-ih letih duhove lovili za plačilo, to je bil njihov biznis in biznis je bil dober. Gilbert, Holtzman, Yates in Tolan pa duhove lovijo zato, da bi dokazale, da imajo prav, da bi jim ljudje verjeli in jih začeli jemati resno. Same kot izganjalke duhov namreč še nimajo legitimnosti, legitimnost jim mora biti, seveda s strani moških, šele podeljena. »Ain’t no bitches gonna bust no ghosts,« se glasi komentar pod videom, ki ga objavijo na YouTubeu. Mediji seveda k legitimiranju na pomoč pokličejo »priznanega« znanstvenika za paranormalno, Martina Heista, ki ga v ne preveč posrečenem cameu upodobi Bill Murray. Heist izganjalke vehementno okliče za prevarantke in jih dodatno poniža še z izjavo, da zraven njihovih kombinezonov paše samo še smetarski tovornjak ter jih s tem postavi na mesto, ki jim »gre«.

Najpomembnejša in najbolj pomenljiva razlika pa je v samem sprejemu dela izganjalcev takrat oziroma izganjalk danes. V originalnem filmu, v eni od najlepših montaž, ki jih je mogoče najti v filmih iz 80-ih let, četverico spremljamo po tem, ko njihov posel zacveti; pojavljajo se povsod po New Yorku, spremljajo jih televizijske kamere, hvaležno občinstvo, pojavijo pa se tudi na nas naslovnicah revij, kot sta The Times in The Atlantic. Za razliko od njih morajo naše junakinje izganjanje duhov vaditi v neopazni umazani uličici, skriti pred očmi javnosti, o svojem delu in dosežkih pa morajo molčati. To, da so v središču pozornosti, je problematično. Označijo jih za blodnjave ženske, ki preveč berejo Jej, moli, ljubi in zato iščejo pozornost. Tudi ko na koncu pred grozečo apokalipso rešijo New York in za to dobijo zahvalo župana, morajo pohvalo diskretno zadržati zase.

Morda ni pošteno, da primerjavo delamo med dvema filmoma, ki sta nastala v popolnoma različnih časovnih obdobjih, pa vendar se moramo za podobne simptomatične primere, ki se vsak dan pojavljajo v medijskem in drugih diskurzih, ozreti le lučaj stran. V času, ko so bile Izganjalke duhov na sporedu naših kinematografov, ste lahko spremljali tudi olimpijske igre v Riu in način, na katerega so različni komentatorji poročali o uspehih ženskih športnic; od tega, da so njihov uspeh pripisali njihovim partnerjem/trenerjem, kot se je to zgodilo madžarski plavalki, ki je podrla svetovni rekord in zmagala na 400 metrov prosto, pa trenutka, ko so ameriško gimnastično ekipo, ki je dobesedno poteptala vso mednarodno konkurenco, opisali kot gručo deklet, ki je videti tako, kot da bi stala sredi nakupovalnega centra, do tega, da ene od prejemnic bronaste medalje niso niti poimenovali z imenom, niti omenili, za katero disciplino je prejela svojo medaljo, niso pa pozabili povedati, da gre za ženo igralca čikaške rugby ekipe Bears. Tudi ko so ženske prve, jih družba postavi na drugo mesto. Drugi spol, drugo mesto.

Na tej točki je prav, da omenimo še nadvse zabaven in subverziven lik lepega in neumnega tajnika Kevina, ki ga upodobi Chris Hemsworth. Če smo iskreni, so originalni Izganjalci duhov precej seksistični. Venkman, ki vsepovprek osvaja študentke, knjižničarko, ki je videla duha, pa vpraša, če ima slučajno menstruacijo, saj bi to lahko bil razlog za njeno neprištevnost, ima v filmu tudi romantičen interes, Dano Barret. Zanimivo je, da se je v vlogi Dane znašla Sigourney Weaver, ki je pet let pred tem upodobila enega od najbolj badass ženskih likov vseh časov, poročnico Ripley v Osmem potniku (Alien, Ridley Scott, 1979), v Izganjalcih duhov pa je postavljena v  stereotipno vlogo damsel in distress, za kar se ji oddolžijo tudi v novem filmu. Hemsworth v vlogi stereotipne, lepe, blond in neumne tajnice predstavlja simpatično in nadvse zabavno maščevanje za leta in leta postavljanja žensk v stereotipne vloge.

Omeniti velja tudi, da se Izganjalke duhov deloma tudi že odmikajo in presegajo zgolj tradicionalne »ženske tematike« in se pomikajo tudi v LGBT sfero. Tukaj imamo v mislih predvsem lik nekonvencialne, samozavestne in super pametne inženirke z ne preveč zdravo ljubeznijo do težkega orožja, Jillian Holtzman. Upodobi jo genialna Kate McKinnon, njen lik pa je že postal nova filmska lezbična ikona. Kljub temu, da je bilo kritično oko predvsem zaradi obilice negativnega hajpa do Izganjalk še posebej strogo, pa pod črto letošnjega poletja brez dvoma lahko zaključimo, da gre za enega izmed boljših blockbusterjev, za kvalitetno in konstantno filmsko zabavo, ki obenem naredi tudi konkreten reality check stanja v naši družbi. Dejstvo, da tak film sploh obstaja, je nadvse razveseljujoče in le upamo lahko, da bo plodna odskočna deska za še več podobnih.

Ana Šturm // objavljeno v reviji Ekran, letnik LIII, 2016, september-oktober, str. 60-62