Pozdravljene bralke. Bralci.

V rubriko ‘Maja P in Maja W. v Kinodvoru’, ki se vse bolj spreminja v rubriko ‘Maja P v Kinodvoru’, prihajajo trije zelo različni filmi, ki jih povezuje … um:

a.) Kinodvor
b.) dejstvo, da sem si vse tri ogledala.

Let’s get to it!

Ta nora 80a

Podatki o filmu:
Naslov: Ta nora 80a (Everybody Wants Some!!, ZDA, 2016)
Režija: Richard Linklater
Scenarij: Richard Linklater
Igrajo: Will Brittain, Zoey Deutch, Ryan Guzman, Tyler Hoechlin, Blake Jenner, Glen Powell, Wyatt Russell
Ocena: 1984/1985

Film Ta nora 80a je mlajši brat kultne klasike Zadeti in zmedeni (Dazed and Confused, 1993), oba pa je naredil naš najljubši neodvisni filmar iz Teksasa, Richard Linklater. Je čudovito glasbeno podložen, čudovito kostumografsko oblečen in čudovito igralsko podkrepljen. Vse štima, tudi to, da se v filmu dejansko nič ne zgodi. Dva dni pred začetkom faksa namreč ne moreš narediti nič produktivnega razen tega, da še zadnjič na polno zažuraš. Film se tako izredno ležerno in zasanjano sprehaja od enega do drugega žura, dokler njegovi protagonisti ne pristanejo tam, kjer enkrat pristanemo vsi: popolnoma zmačkani na jutranjem predavanju. Ahhhh, good old times.

Postavila bom drzno tezo. Drzno zato, ker sem videla vsega skupaj dva Linklaterjeva filma. Zdi se mi, da Linklater dela zelo atmosferske filme, kjer je veliko bolj pomembno, KAKO se nekaj dogaja, ne pa toliko to, kaj se dejansko dogaja. V obeh filmih, ki sem ju gledala, se ne dogaja prav veliko, ampak feeling je tako pri enem kot pri drugem fantastičen. V Zadetih in zmedenih Linklater ta feeling do popolnosti ujame zaradi muzike, pa tudi zasedbe, ker ‘alright alright alright’ Matthew, v Ta nora 80a pa mu to uspe malo manj. Enostavno zato, ker moje srce pripada zgodnjemu rokenrolu 60-ih in 70-ih, ne pa toliko muziki 80-ih, čeprav sem rojena leta 1985 in se mi zdi, da so shoulder pads, hair spray in spandax najboljša stvar ever. Me pa zanima, če bo Ta nora 80a med zvezde izstrelil Willa, Zoey, Ryana, Tylerja ali katerega od drugih igralcev, tako kot je to njegov starejši brat naredil za svoj skoraj celoten cast. Čeprav: zaradi tega imamo sedaj Batflecka. Hmmm.

Več o Linklaterju in njegovih dveh bratskih filmih izveste v podkastu Zadeti in zmedeni & Ta nora 80a.

Chevalier

Podatki o filmu:
Naslov: Chevalier (Chevalier, Grčija, 2015)
Režija: Athina Rachel Tsangari
Scenarij: Efthymis Filippou, Athina Rachel Tsangari
Igrajo: Makis Papadimitriou, Yiorgos Kendros, Panos Koronis, Vangelis Mourikis, Efthymis Papadimitriou, Yorgos Pirpassopoulos, Sakis Rouvas, Giannis Drakopoulos, Nikos Orphanos, Kostas Filippoglou
Ocena: Trije volneni puliji od petih volnenih pulijev

Ah, ja. Moški. Grški moški. Grški moški na čolnu. Grški moški na čolnu, ki tekmujejo med seboj v VSEM. Kaj bi lahko šlo narobe? Ne veliko.

Film, ki spada v nekaj, čemur pravimo grški novi oz. čudni val, je sicer malce počasen in najbrž zaradi okrnelih prevodov podnapisov v slovenščino marsikaj izgubi, ampak je izredno spretno in lepo posnet, super odigran in precej prekleto smešen. Če bi bila boljša v razumevanju sociologije – sama bolj štekam filozofska besedila vseh vrst –, bi najbrž lahko prej kot pa v zadnjih 15 minutah dojela ‘point’ filma. Torej, merjenje družbene moči, preigravanje družbenih vlog in pozicij ter primerjava iste igre med različnimi družbenimi sloji. Še posebej slednje se izkaže za krut komentar trenutnega sistema. Elita igra igrice, za ostalih 99 % pa je njihova igra krvava resnica. Ampak film nas tudi brez tega lepo zabava s tekmovanjem v metanju žabic, sestavljanju Ikeinega pohištva, merjenju erekcij, čiščenju in z dejstvom, da grški moški neverjetno dobro zgledajo v volnenih pulijih, tako da je relativno vseeno, kdaj in če sploh ‘dojamemo’ njegov point.

V podkastu Chevalier izveste še več o moških, ki dobro izgledajo v volnenih pulijih.

Janis Joplin: Otožno dekle

Podatki o filmu
Naslov: Janis Joplin: Otožno dekle (Janis: Little Girl Blue, ZDA, 2015)
Režija: Amy J. Berg
Scenarij: Amy J. Berg
Pripoveduje: Chan Marshall aka Cat Power
Ocena: Osamljen večer, en gin tonik preveč in Me and Bobbie McGee na repeat

Vsake toliko se vprašam, kakšen bi bil svet, če bi vsi moji ljubi mrtvi rockenrollerji še živeli. Potem pomislim na grčastega Keitha Richardsa, pa na treznega Ozzyja Osbourna in me malo mine.

Janis Joplin: Otožno dekle je en tak pravi dokumentarec: malo intervjujev družine in prijateljev, malo starih posnetkov Janis, malo igranega branja njenih dejanskih pisem, posthumni ‘crawl’ in izjave sodobnih rokenroleric o njenem vplivu. Je pa tudi zelo ‘čustveno izsiljujoč’. Honestly, ni pravega prevoda za emotional blackmail. Med in še posebej na koncu filma zato komaj zadržujemo solze. Ker Janis.

Janis spremljamo od rojstva v malem hilbilly teksaškem mestu pa do njene prezgodnje smrti v sončni Kaliforniji zaradi – seveda – prevelikega odmerka heroina. Kot večina rokenrol zgodb je tudi njena polna uporništva, sanjarjenja, drog, seksa, tipov, bejb in hudo dobre muzike. Je pa tudi polna otožnosti. Janis je bila žalostno, otožno dekle. Žalostna zato, ker nikoli ni nikamor spadala, ne v svojo družino, ne med svoje vrstnice, ne med blues in folk pevce. Ni spadala med nas, nismo ji pustili, da bi. Zato ker je bila punca, ženska, drugačna, upornica, ker je bila iskrena do konca, ker je bila – Janis. Dokumentarec ti stre srce zato, ker Janis nikoli ni zares odrasla. Nikoli nikamor ni zares spadala in nikoli ni zares občutila, kako zelo je pomembna in kakšno zapuščino je pustila. Bila je tako zelo mlada. Vsi, ki umrejo pri 27, so tako zelo mladi, ampak Janis je bila še malo mlajša, ker je bila tako zelo nedolžna in tako zelo iskrena. Za Janis bi si želela, da bi še rokala med nami, enako iskrena in enako otožna.