Pozdravljeni, poslušalci … aja, to ni podkast. Um, pozdravljeni bralci. In bralke.

V rubriki ‘Maja P in Maja W. v Kinodvoru’, ki je tokrat samo ‘Maja P. v Kinodvoru’, prihaja vaš (in moj) najljubši oktansko-postapokaliptični-car movie aka Mad Max. Gledala sem ga že petič. Ker razlogi. In Kraljica puščave, ker smo jo delale za podkast. Whatever.

Mad Max

Podatki o filmu:
Naslov: Pobesneli Max: Cesta besa (Mad Max: Fury Road, ZDA, 2015)
Režija: George Miller
Scenarij: George Miller, Brendan McCarthy, Nico Lathouris
Igrajo: Tom Hardy, Charlize Theron, Nicholas Hoult, Hugh Keays-Byrne, Zoë Kravitz idr.
Ocena: ALL of the GUZZOLINE!!!!

Kako z besedami povzeti moje občutke o tem nadvse divjem postapokaliptično-dirkaško-postfeminističenm filmu? Točno tako kot film sam: z nogo na gasu in s polno hitrostjo v eno smer … in potem nazaj.

Pobesneli Max: Cesta besa je najbolj cestna dirka vseh cestnih dirk. Že od prvega kadra naprej, ko Mad – Tom Hardy – Max ščije in poje dvoglavega kuščarja, ne popušča in nas goni naprej mimo zasvajajoče Akva kole, mater molznic, Imperiator – Charlize Theron – Furiose, ki Imortanu Joeu spizdi žene, ker niso stvari, in jih popelje skozi puščavo, v vihar, kjer Furiousa furiozno nabije in nadvlada sumičavega in ravnodušnega neimenovanega tipa, ki je Mad Max, s katerim nato skupaj bežijo pred Imortanom Joem, Bullet Farmerjem in Gasoline Town boysi, skozi kanjon, kjer Max in Furiosa ugotovita, da bodo preživeli le, če bosta team in si zaupala. Bežijo skozi kanjon, ki terja prvo ženo, skozi močvirje, kjer na njihovo stran stopi believer Nux, in pridejo do Many Mothers, kjer mlado sreča staro, kjer se znanje o svetu prenese na mlajšo generacijo, kjer ženske končno spoznajo svojo moč in pravo zapuščino sveta. Od Many Mothers si Furiosa obeta Odrešenje, ampak Zeleni kraj in Odrešenje ne obstajata več, in ko že hoče obupati ter se odpeljati v solno puščavo, jo Max prepriča, da Odrešenje ne leži onkraj v beli puščavi in da ga lahko skupaj najdeta tam, od koder sta prišla, tam, od koder prihaja zlo na ta svet: v Citadeli, ki je zdaj nezastražena, in tako se cela ekipa začne vračati v še enem dirkanju po puščavi, skozi kanjon, kjer Furiosi uspe odtrgati čeljust Imortanu Joeu, pri čemer tudi sama skoraj umre, a jo Max reši, kot je tudi ona rešila njega, in film se konča v Citadeli z zasvajajočo Akva kolo, materami molznicami in Mad Maxom, ki se vrača nazaj v puščavo.

Če bi radi še več norosti, poslušajte podkast o Mad Maxu.

Kraljica puščave

Podatki o filmu:
Naslov: Kraljica puščave (Queen of the Desert, ZDA, 2016)
Režija: Werner Herzog
Scenarij: Werner Herzog
Igrajo: Nicole Kidman, James Franco, Damian Lewis, Robert Pattinson itn.
Ocena: TRI zrna peska v puščavi od neskočno peska v puščavi

Okej. Nisem strokovnjakinja za Wernerja Herzoga; po pravici, mi niti ni treba biti, ker je ob ogledu filma relativno hitro jasnih precej stvari. Da je film lepo posnet, s počasno kamero in dobro svetlobo in pa, da je to tudi edina pozitivna stvar na celotnem filmu. Okej, no. Mogoče tudi Nicole Kidman kot Gertrude Bell, pa Damien Lewis kot človek z najbolj britanskim imenom ever: Charles Doughty-Wylie; mislim: čarls davti-vajli – lol.

Vse ostalo je pa tako meh, da so kamele in glasovi, ki jih proizvajajo, najbolj zanimiv del filma. Enostavno je samo dolgočasen, kemije med igralci ni prav veliko, pa bi še kako morala biti. Lepi posnetki Nicole Kidman, ki se na kameli vozi po puščavi, ne odtehtajo popolnoma puščobne zgodbe, ki bi lahko bila EPSKA. Mislim, Gertrude Bell je bila večja carica kot Lawrence Arabski! Ženska je N.A.R.E.D.I.L.A. današnji Irak in Jordanijo. She made kings, ffs. Filmu bi manj zamerila, če bi naredil en Tomb Raider-style film … with explosions! Ampak ne. Tale feministka (beri: Maja P) bi bila lahko veliko bolj besna nad dejstvom, da Herzog Gertrude predstavi kot večno dete, ki z zlomljenim srcem vozi kamele po puščavi in išče pravega moškega. Which might as well have been true, ampak to še zdaleč ni VSE, kar je Gertrude bila, in vse, kar je počela. Kot da bi bila plejada čustev, ki jih ženska lahko združuje v sebi in ki so si lahko tudi nasprotujoča, popolnoma nerazumljiva moškim, ki očitno funkcionirajo samo po sistemu eat-fuck-sleep (sarkazem, da me ne boste obsojali šovinizma).

Kako res dolgočasen je film, nam je jasno že v prvem kadru, ko se na ekranu pojavi najbolj dolgočasen filmski font na svetu – Times New Roman. *slow clap* In ko je že izbira fonta dolgočasna, lahko vemo, kako zelo dooooolgooooočasen bo film.

Poslušaj podkast Kraljica puščave. Ni dolgočasen.