Heimatland (2015, Lisa Blatter, Gregor Frei, Benny Jaberg, Carmen Jaquier, Jonas Meier, Tobias Nölle, Lionel Rupp, Mike Scheiwiller, Jan Gassmann, Michael Krummenacher) je švicarski film, ki z ironičnim naslovom podreza v idilične domačijske podobe sanjsko zelenih planinskih pašnikov, zasneženih gorskih vrhov, sveže polakiranih smrekovih ograjic na balkonu kmečke hiške, kravic z imenom Milka, kukavic na stenskih urah, belega križa na rdeči odeji … Vsemu, kar je švicarsko, v tem filmu preti poguba, ko se nad Zürichom razbesni nevihta stoletja. Ogromen oblak se z vsakim dnem veča, medtem ko nacionalni mediji prek zasilno delujočih televizijskih valov sporočajo prebivalcem, naj si zavetje poiščejo v zakloniščih in po možnosti ne doživljajo napadov panike. Toda ko oblak doseže meje države in se tam na presenečenje vseh ustavi, je jasno, da Švico čaka katastrofa apokaliptičnih razsežnosti, iz katere je ne bosta rešila ne nevtralnost, ne sicer nadvse priročni švicarski nož, še najmanj od vsega pa Bog in Evropska unija.

Film sam je morda res zastavljen epsko, toda njegov pravi dosežek je nekje drugje – in sicer v dejstvu, da ga je družno napisalo ter posnelo kar deset švicarskih režiserjev mlajše generacije.

O tem zares edinstvenem podvigu smo na festivalu Crossing Europe spregovorili z Janom Gassmannom, ki si je skupaj s kolegom Michaelom Krummenacherjem film zamislil in ga so-režiral, ter Stefanom Eichenbergerjem, ki se je znašel pred nič kaj lahko nalogo izvršnega producenta filma.

Jan Gassmann, režiser

Kako ti je šinila v glavo ideja, da bi posnel film, ki ga bo režiralo deset ljudi tako rekoč hkrati?

Radi imam ideje, ki se v trenutku, ko jih dobiš, zdijo nemogoče. V takšne ideje nihče ne verjame, zato si lahko dovoliš, da ti spodleti. Ko si mlad režiser in na primer poveš že uveljavljenim producentom, da imaš namen posneti film na tak način, ti bodo seveda vse skupaj odsvetovali, ti povedali, da je pretežko, da se bodo soavtorji za vedno zasovražili itd., ti pa seveda trdiš, da to ni res, da vam bo vsekakor uspelo … Ko smo zbirali denar za projekt, smo seveda kar najbolje sebi v prid izkoristili dejstvo, da bo pri njem kolektivno sodelovala mlada generacija filmarjev, in težko so nam rekli ne, saj se ne zgodi dostikrat, da se mladi pri nas tako konkretno politično angažirajo, še posebej na filmskem področju. Drug razlog, da sem si želel delati na ta način, je tičal v tem, da se mi je zdelo škoda, da se posamezni režiserji dejansko ne poznamo med seboj. Seveda se srečujemo na festivalih in na podobnih prireditvah, toda v takšnem okolju se ne moreš zares pogovarjati o svojih projektih in idejah. Hkrati nimamo tako številnih iniciativ, kot jih imajo npr. v Avstriji, ki spodbujajo kooperativni duh v filmski skupnosti, ali šole, ki bi vtisnila svoj distinktivni karakter našim delom, kot jo imajo na primer Danci.

Tako nekako sva s soavtorjem Michaelom (op. a. Krummenacherjem) razmišljala, ko sva vsem svojim kolegom, ki sva jih našla v imeniku, poslala mail, v katerem je pisalo »Nad Švico visi ogromen oblak, in čez tri dni je ne bo več  – kaj mislite, da se bo v tem času zgodilo?«. Za nekoga, ki razmišlja kot režiser, je takšen stavek kot trnek – ne more se upreti premišljevanju o potencialni zgodbi, ki se skriva za premiso. Če bi jim recimo rekla, naj se razpišejo o odnosu do svoje domovine in o njenih problemih, se najbrž nikomur ne bi dalo zares ukvarjati s tem. Tako pa sva dobila trideset idej, in počasi sva dojela, da ne želiva imeti omnibusa, ki bi neizogibno postal filmski portfelje, v katerem posamezni režiserji predstavijo svoje zmožnosti in svoj specifični slog. Bolj naju je zanimalo, kaj se zgodi, ko deset ljudi svoj ego postavi v kot in skuša posneti en sam film –  skupaj. V filmski zgodovini z izjemo nekega izgubljenega italijanskega filma iz šestdesetih let nisva našla ničesar podobnega. Tako je to postal najin eksperiment – poskrbeti, da se deset zgodb vklaplja v film kot ena sama. Sprva sva mislila, da bi zgodbo sestavila tematsko, toda potem sva se odločila za bolj organski pristop, v katerem pokažemo različne obraze družbe skozi zgodbe različnih ljudi, ki živijo v Švici.

Iz produkcijskega vidika je to stvari zapletlo veliko bolj, kot če bi se odločili za eno ali dve glavni lokaciji. Tako da smo imeli v planu enkrat snemanje zabave v gozdu, ki mu je sledil prizor kriznega sestanka v veliki zavarovalniški firmi, in tako dalje, kar je bilo za ekipo izjemno obremenjujoče.

Vsak režiser si seveda svoje delo želi opraviti kar najboljše. Če bi snemali na klasičen način, z enim režiserjem in bi se zgodilo, da bi na dan snemanja v gozdu šlo vse narobe, bi si ta režiser lahko rekel, nič hudega, imam še prizor v zavarovalnici, kjer mi bo šlo bolje, kjer bom bolj pripravljen. Pri našem filmu pa drugih priložnosti tako rekoč ni bilo.

Čeprav je torej film v celoti gledano prvovrstni eksperiment, med samim snemanjem najbrž ni bilo prostora za improvizacijo?

Na snemanju smo morali biti dokaj strogi. So pa bile zato priprave na film prava avantura. Dvakrat smo se namreč režiserji ter producenta odpravili v gorsko kočo, kjer smo preživeli teden dni ali več v diskusiji. Mislim, da je bil proces dela za vse dokaj težaven. Ni bilo lahko sprejeti, da v sobi desetih alfa samcev (in samic) vsi delujejo kot enakovredna skupina in se odločajo skupaj. Pogovori so dostikrat skrenili v teoretiziranje o filmski zgodovini in slogu, padali so predlogi o tem, čemu bi film moral biti podoben. Z Michaelom sva po najboljših močeh prevzela vlogi moderatorjev – pravzaprav kulturnih interpretov – kajti francosko govoreči del ekipe, ki je kulturno bliže francoski filmski tradiciji, mnogi so študirali v Franciji … no, njih je predvsem skrbelo, da bo film pretirano komercialen. Sprva sva posameznikom dopuščala veliko svobode, toda prva verzija scenarija, ki smo jo predložili komisiji za dodeljevanje sredstev, je bila nemogoča, med branjem se je slog vseskozi spreminjal, tako da smo kljub trudu pred sabo še vedno imeli deset kratkih filmov. Denarja potem na prvem razpisu nismo dobili in moram reči, da sem zdaj, ko gledam nazaj, vesel, da se je to zgodilo. Najboljši deli filma, celoten začetek in konec, sta namreč rezultat te druge estape dela.

Kaj se je spremenilo, ko ste se znova zbrali?

Mislim, da je bilo ključnega pomena, da sva z Michaelom začenjala razumela, kaj iščeva in kaj nam manjka. Imeli smo že bistvene elemente, kot je recimo oblak, ki prekriva Švico. Če je zmanjkalo elektrike, je moral režiser v tistem delu svojo zgodbo prilagoditi temu. Prepričati smo jih morali, da so določeni prizori nujni za celoto, čeprav se njim ne zdijo potrebni. Seveda so se upirali, nekdo se mi je recimo pritoževal »Zakaj moram snemati oblak, če ta ni bisten za mojo zgodbo?«. Drugi so skušali goljufati, da bi v film vtihotapili svoj lasten slog, recimo, nihče ni smel uporabljati dollyja, ker smo želeli vse posneti iz roke. Pa smo potem izvedeli, da si je eden od režiserjev pomagal z nakupovalnim vozičkom (smeh). Na nek način je podobno kot v politiki, z vsakim se je bilo potrebno posebej ukvarjati. Sva se pa izogibala temu, da bi se skušali za vsako ceno srečati na sredini. Če bi se zavoljo miru zatekli k takšni taktiki, če bi se pretirano zanašali na rešitve s kompromisi, bi bil film zelo slab.

Bi lahko rekel, da je ta film manifest vas vseh, ki ste pri njem sodelovali?

Mislim, da, vidim ga že kot manifest naše generacije, s katerim sistemu doma sporočamo, tu smo, pripravljeni smo prevzeti krmila, bolj ali manj. Ker so avtorji svoj slog kot rečeno v glavnem pretvorili v enotno delo, to ni manifest posameznikov. Dobili smo veliko komplimentov, ampak smo začutili tudi strah s strani nekaterih starejših kolegov, ki so zaskrbljeni zaradi nas.

Kaj pa v političnem pomenu besede? Ste imeli vsi režiserji podobna stališča glede tematik, ki se jih v filmu lotevate?

Švicarski film se izogiba političnim tematikam. Imamo veliko komedij, in večina njih prikazuje idilično podeželsko življenje. Zelo malo filmov je postavljenih v mesta, ali v predmestja, kjer živi veliko ljudi, in avtorji teh filmov so večinoma ljudje, ki so emigrirali v Švico. Tudi sami smo načrtovali prizor z dvema državljanoma Romunije, ki se znajdeta v Švici, toda potem smo raje dali prednost ljudem, ki tu živijo, ker nas je zanimal pogled od znotraj.

Režiserji samo smo se glede političnih stališč nekoliko razlikovali. Nekaj nas je imelo izrazito levičarska stališča, drugi so pravzaprav na načelni ravni popolnoma odklanjali možnost, da bi bil film sploh lahko političen medij. Je pa zanimivo, da smo skušali najti režiserja, ki bi zastopal desno politično opcijo, pa nismo našli prav nobenega. Nismo sicer delali na ta način, nihče od nas ni član politične stranke, v resnici lahko rečem, da političnemu sistemu sploh ne zaupamo, in film to odraža na svoj način. Izjemno zabavno se mi je zdelo, da so se na premieri filma v Locarnu v publiki znašli politični veljaki, ob katerih sem se zmrazil. Nekateri so strašni rasisti, prav oni so bili razlog, zakaj smo ta film naredili v prvi vrsti. Ogledala si ga je tudi kanclerka in nam naslednji dan poslala mail, v katerem nam je zanj čestitala. Tudi kritiki so se odzvali na zelo zanimive načine in nekatere od negativnih kritik so nam pravzaprav tako laskale, da smo jih vključili v gradivo na promocijski knjižici filma.

Stefan Eichenberger, izvršni producent

Kako je bilo delati kot producent pri projektu z 10 režiserji?

Moja naloga je bilo skrbeti za to, da imamo z vsemi urejene odnose, te je potrebno ves čas gladiti, in med njimi posredovati. Filma smo se lotili tako, da smo režiserjem dodelili toliko časa, kot se nam je zdelo potrebno za snemanje njihovih posameznih. Tako je imel nekdo na primer na voljo sedem dni, drugi pa le štiri, saj smo se odločali glede na njihove scenarije. Tu pa je nastal problem, kajti režiserji z manj snemalnimi dnevi so postali zavistni, prihajali so do mene in me spraševali, zakaj ima nekdo drug na voljo dan več, spraševali so nas, zakaj se nam zdi, da so nekateri pomembnejši od drugih ipd. Seveda so se nam zdele vse epizode enako pomembne, toda iskreno rečeno se prizor, v katerem nastopa starejša ženska v svoji sobi, izjemno razlikuje od snemanja avtomobilskega pregona. Kar sem se sam pri tem naučil, je da če imaš deset režiserjev, boš ne glede na to, kako se trudiš z vsemi ravnati pravično, včasih pač primoran biti za koga kreten.

Je bil Heimatand torej tvoj prvi projekt?

Bil je moj prvi celovečerni igrani film. Pred tem sem že delal na  kratkih filmih, bil pa sem tudi že producent pri celovečernem dokumentarcu. Dominik (Tschutscher*, moderator Q&A na festivalu) se je med pogovorom po projekciji pošalil, da se bo najbrž vsak naslednji projekt zdaj zdel neizmerno lažji, in res je tako. Ves čas snemanja sem si govoril »Če ti uspe narediti ta prekleti film, potem ti lahko v življenju uspe karkoli«.

Tvoja izkušnja se je na neki ravni zagotovo prikradla tudi v film – v resnici lahko rečemo, v upanju, da se ne sliši preveč moralizirajoče, da ti konflikti odsevajo prav problem medčloveških odnosov našega časa, problem ozkega fokusa na naše lastne potrebe, pri čemer nismo pripravljeni sklepati kompromisov, se osredotočiti na večjo sliko.

Res je. S filmom smo vsekakor želeli kritično reflektirati pozicijo, v kateri vsak skrbi zgolj zase. Glavna tema filma je izoliranost na različnih ravneh; tako na najširši, ki jo predstavlja izoliranost Švice kot države na evropski ravni, kot na najožji, recimo osamljenost te ostarele ženske, ki čisto sama živi v stanovanju, ker nima več nikogar, ki bi jo prišel obiskat. Zdelo se nam je, da lahko s kolektivnim projektom pošljemo v svet močno sporočilo proti tej izolaciji. Če nam lahko uspe narediti film z desetimi režiserji, potem imamo dokaz, da je možno sodelovati tudi na drugih ravneh. Pa četudi bo jeb**o težko. Moraš pa pozabiti na lasten ego, in to je nekaj, kar si želimo tudi za Švico, da kot državljani spoznamo, da nam koristi, da smo del Evopske unije in da bi morali začeti tudi nekaj vračati za ta privilegij.

Pri projektu si bil udeležen od trenutka, ko sta njegova pobudnika, Jan in Michael, sestavljala enotno zgodbo iz prispelih predlogov. Kakšen je bil kriterij za izbor desetih končnih scenarijev – ste izbrali tiste, ki so najbolje delovali skupaj kot celota, ali ste se odločili za najboljše?

Mislim, da je šlo za malo obojega. Veliko je bilo zgodb s podobnimi idejami, na primer, tujci, ki živijo v Švici, mi pa smo si prizadevali, da bi film predstavljal čim bolj mešane izkušnje, da bi zaobjel celoto švicarske izkušnje. Zdelo se nam je tudi, da en sam režiser ne bi zmogel predstaviti v toliko različnih perspektivah. Iskali smo torej, katere zgodbe se dopolnjujejo, pa tudi, katere hkrati dodajajo pravi  košček k celotni sestavljanki.

Svetovno premiero ste imeli lani avgusta na festivalu v Locarnu. Kako se je na film odzvala vaša domača publika?

Odzivi so bili precej razdeljeni. Švicarska kinematografija nima posebno močne tradicije političnega filma. Naše razumevanje demokracije je takšno, da rajši ne povemo, kaj si mislimo v resnici, in ker smo šli nekako proti tej konvenciji, so bili mediji pozitivno presenečeni in navdušeni nad filmom. Precej drugače je bilo pri gledalcih; predvsem na podeželju niso mogli razumeti, zakaj bi mladi režiserji časa in energije vložili v nekaj, kar državo predstavlja na negativen način. Tam, pa tudi na splošno sicer vlada prepričanje, da je nevtralnost Švice njena najmočnejša točka, da je prav to razlog, da smo kot država postali tako uspešni in bogati. Ne želijo videti sprememb in vsakršen poskus v tej smeri dojemajo z odporom, kot direktno grožnjo njihovemu status quo.

Družba v Heimatland pa je vendarle povsem drugačna od predstave, ki jo o njej gojimo prebivalci drugih držav. Veliko je ljudi različnih narodnosti in etničnih pripadnosti, tudi prepad med bogatimi in revnimi ter med urbanim ter ruralnim prebivalstvom je občuten. Toda v pogovoru po filmu sta omenila, da se je med samim nastajanjem projekta situacija v Švici pospešeno spreminjala, vmes se je zgodila tudi begunska kriza, države so začele zapirati meje …

Film je na idejni ravni rastel že od leta 2011, snemali smo potem poleti 2014. Med tem časom je bilo veliko časa posvečenega iskanju načina, s katerim bi jasneje poudarili, potencirali občutek meja med državami. Spominjam se, kako je bil Jan, ki je bil umetniški vodja filma, v dvomih, da smo s končnim prizorom množičnega eksodusa iz države pretiravali. Občutek je imel, da so ogromne železne rešetke na meji preveč dramatične, saj kaj takega v Evropi tisti trenutek ni obstajalo. Nato pa je čez pol leta ta prizor postal resničen. To nas je izjemno šokiralo, čeprav smo si to že prej zamislili za film. Zgleda, da je pač bilo nekaj v zraku. To je tisto, kar je v resnici združilo vseh deset režiserjev, ki so sicer v umetniškem in slogovnem smislu nadvse različni. Združila jih je slutnja, da se v Švici dogaja nekaj gnilega, da je celotna Evropa deležna tega duha in da je naša generacije na potezi, da se izreče proti temu, da skuša nagovoriti situacijo. Seveda je to idealistična ideja, vendar je tudi zame kot producenta bilo izjemnega pomena, da sem se zavedel tega potenciala.

Kako ste film financirali? Glede na to, da se več kot spogleduje z znanstvenofantastičnim žanrom, je bilo najbrž pomembno, da je produkcijski nivo na zadovoljivi ravni.

Film je financiran s strani države, pravzaprav s strani posameznih deželnih fondov, za katere smo se potegovali in potem dobili dovolj denarja, da smo film lahko naredili. Ni nam sicer uspelo zbrati toliko sredstev, kot smo upali sprva, kajti produkcijsko je bil to izjemno zahteven projekt. Tako da na koncu ni bil ravno brez proračuna, še vedno pa je bil nizkoproračunski film. Švica je že morda bogata, toda filmska kultura je podobno kot drugje tudi pri nas podhranjeno področje.

Kakšni so načrti za naprej? Ste z njim dosegli, kar ste si na začetku zadali?

Heimatland je na tej točki prispel proti koncu festivalske poti, bil je prikazan po celi Evropi in širše, je pa o svoje zanimivo, da so ga gledalci bolje sprejeli v sosednjih državah, ki jim je specifični kontekst filma bolj jasen kot pa seveda tistim, ki se ne zavedajo tako neposredno mesta, ki ga ima Švica v Evropi. Tako se nam je recimo v Ukrajini in v ZDA zgodilo, da so nam po koncu projekcije obiskovalci čestitali za zanimiv film, a so se hkrati pritoževali, da niso razumeli konca. Film bo sicer šel v distribucijo, imamo že distributerja v Avstriji in Nemčiji, ravnokar se dogovarjamo tudi za Francijo. Lahko pa rečem, da sem kot producent z njim zadovoljen, predvsem ker je zanetil iskro pogovora pri tistih, ki so ga videli, doma in tudi drugje in to je bilo tisto, česar smo si najbolj želeli. To je bil njegov namen.

Bojana Bregar // objavljeno v reviji Ekran, letnik LIII, 2016, junij-julij-avgust, str. 5-9