JOE in OTOŽNO RAZDEJANJE

Ameriški jug se znova prebuja.

Vedno pozabljen, vedno drugi. Kot tisti malo čuden, malo prevečkrat pijan bratranec iz bogve katerega kolena, iz katerega nikoli nič ni bilo in nič ne bo in se ga vsa ostala družina po malem ali pa kar naravnost sramuje, ko se priklati naokrog  in začne govoriti z nerazumljivim naglasom in za povrh še ne prav artikulirano –  tak je ta pankrt Jug za ono drugo Ameriko. A hkrati se prav ta Amerika, ki se mu po eni strani odreka, po drugi vedno znova vrača nazaj, kadar ji zmanjka navdiha, še posebej, ko se naveliča svojih mest in računalnikov in telefonov in demokracije. Potem se poda navzdol, na dno, v mlako, v goščavje, v gozd in v prst, posrkat iz njenih krčnih žil še tistega malo, kar je ostalo od vrednot z veliko začetnico, pa mistike, avtentičnosti nekega drugega časa. Časa, v katerem je bil Jug še velik.

Tisti, ki danes v njegovih žilah iščejo magijo, da bi v njej okopali svojo umetnost, prej kot na mistiko naletijo na strup.

Tako se zgodi filmu z naslovom Joe, ki ga je posnel David Gordon Green, mladi režiser, a že stari glasnik južnjaške melanholije, vsaj od prvenca George Washington (2000) dalje, ko je prvič dal slutiti koordinate svojega filmskega izraza. Iz katerih je vmes malce skrenil, sodeč po (sicer zabavnem) Pineapple Express (2008) in po Your Highness (2011, znova trava, znova James Franco). Toda poanta je, da se je vrnil, in tokrat ni sam. Ruralne drame so v zadnjem času ka se da trendovski material, najbrž  niso bile tako prisotne na filmu že od časov, ko se je z njimi bavil Elia Kazan. Velike teme – družina, maščevanje, odpuščanje, krivda – so bile vedno izjemno fotogenične. Danes pa so – v glavnem po zaslugi Drevesa življenja (The Tree of Life, 2011) Terrenca Malicka – pri delu nove generaciji neodvisnih režiserjev znova našle posluh, s tem, da so uglašene za uho (in oko) modernega gledalca. Celo financirane so na moderne načine. Tako kot recimo Otožno razdejanje (Blue Ruin, Jeremy Saulnier, 2013), režiserjev prvenec, ki je postal resničen po zaslugi uspešne Kickstarter kampanje.

Kot Joe tudi Otožno razdejanje problematizira podobne tematike, od katerih je najbolj očitna biblično usodna razsežnost slabih odločitev preteklih generacij, predvsem v podobi očetov (in njihovih duhov), ki preganjajo svoje sinove in nanje odlagajo umazana, nepravična bremena.

V filmu Joe je to Wade, kronično zapiti, prezgodaj postarani oče petnajstletnega Garyja (Tye Sheridan), ki se že v prvih minutah uvodnega kadra uspešno kvalificira za enega najslabših filmskih očetov vseh časov. In se nadaljevanju samo še vzpenja, ali bolj rečeno, spušča na dno. Gary, ki se z njim in preostalo družino preseli v razpadajočo zapuščeno hišo sredi ničesar, je tako eden tistih prezgodaj odraslih najstnikov z žalostnimi očmi pretepenega kužka, ki se zasvetijo šele, ko mu Joe (Nicholas Cage) ponudi delo. In kakšno delo je to! Joejevi delavci od ranega jutra do noči hodijo po gozdu ter načrtno zastrupljajo drevesa, za kar so plačani s strani podjetij, ki si želijo namesto šibkih pinij zasaditi močnejšo vrsto, ki bo bolj dobičkonosna. Ker pa je gozd zaščiten, lahko drevesa nadomestijo le, če odmrejo in s točno to nalogo si svoj vsakdanji kruh služi Joe, ki kaj hitro postane Garyjev nadomestni oče. Ne da je Joe mnogo primernejša očetovska figura. Bivši kaznjenec, stari znanec lokalne policije in tudi sam vesten pivec viskija – Joe ima svoje demone, ki se jim skuša vsaj približno izogibati in večkrat kot ne mu spodleti. A v primerjavi z Wadeom je čisto spodoben človek. Wade pa je kača – ponovno v tistem bibličnem pomenu, ki evocira padle angele in najbolj odvratne skušnjave, ki si jih človeški um zmore predstavljati. Wade je strupen, in če Green zanj uporabi metaforo kače, ki jo Joe najde sredi gozda, ko se prvič sreča z Garyjem, pa to metaforo ves čas razširja na celotno družino prav skozi vizijo gozda zastrupljenih dreves, katerih veje se bodo posušile in ne bodo obrodile nikakršnih plodov, ki bi nadaljevala prekleti rod.

Film sam si vzame precej časa in prostora, da nas počasi povleče vase, da začutimo naporno delo same eksistence v zanemarjenem malem mestu sredi ničesar. Počasnost in navidezno zračnost zgodbe rešuje s tem, da nas vseskozi skrbno hrani z že omenjeno, substancialno dieto metafor. Nicholas Cage na začudenje vseh opravi spodobno delo in se obnaša nadvse resno in zadržano celo v momentih jeze in besa. Tye Sheridan je prav tako dober, odlikuje ga skoraj groteskna dvojnost njegovega karakterja, ki se po eni strani obnaša kot ranljiv deček, ki komaj zadržuje navdušenje nad svetom, a nato že v naslednjem momentu jeze eksplodira v morilsko orodje, ko se na primer postavi po robu provokacijam lokalnega sociopata. Ni čudno, da se med Joejem in Garyjem razvije vez – edino drugo bitje, na katerega se Joe naveže, je pes, ameriški buldog s povsem istimi karakteristikami. Toda najbolj fascinanten lik v filmu mora biti Wade – igra ga Gary Poulter, ki je bil dejansko brezdomec, bivši plesalec breakdancea, ki ga je David Gordon Green srečal na ulicah Austina in ga pripeljal v svoj film, kjer mojstrsko opravi svoje delo. In žal nikoli ne bomo vedeli, ali je bilo to zgolj srečen splet okoliščin ali bi se utegnilo ponoviti, ker se nikoli ne bo. Gary je namreč mesec po snemanju filma končal svoje brezdomsko življenje, utopljen v jark ob neki cesti zunaj mesta.

Takšen konec bi morda čakal tudi protagonista drugega filma, če si ne bi namenil drugačna usode s tem, ko se odloči maščevati moškemu, ki je pred leti povzročil smrt njegovih staršev. Ko namreč Dwight (Macon Blair), ki spi v svojem zdelanem modrem Pontiacu in živi od brskanja po smeteh, izve, da bo dotični mož spuščen na prostost, maščevanje v trenutku postane njegov edini preostali življenjski cilj. Če bi rekli, da je obseden z idejo po maščevanju, bi se to zdelo v luči Dwightove odločenosti premilo. Dwight diha zgolj še zato, da bi ubil morilca svojega očeta in mame. Problem je le, da je Dwight povprečen človek in povprečni ljudje niso profesionalni morilci. Kar pomeni, da naredi kup strateških napak, ki so posledica pomankljivega premisleka, načtrovanja in znanja.

Precej unikaten način, na katerega je film posnet, je posledica režiserjeve naveličanosti nad indie filmi, ki so na eni strani utopljeni v samozadovoljen kvazi-iskren  realizem, po drugi pa hiper stilizirani, spolirani do visokega sijaja.  Otožno razdejanje je nekje vmes, ves čas previdno hodi na meji med tema dvema skrajnostma in se v izogib zapadanju v konvencije žanrov odloči poročiti klasični revenge triler s parodijo, a tako subtilno, da se triler tega sploh ne zaveda in ostane zato zanesljivo na svoji začrtani poti, ki seveda vodi v neizogibno slabe posledice za vse vpletene, a kar se zgodi, zato ni nikakor predvidljivo, ampak presenetljivo sveže. Razlog za to je protagonist, na katerem Saulnier preizkusi in namenoma zavozi domala vse klišeje; najbolj boleč – tako za Dwighta kot za gledalca je recimo prizor, v katerem se Dwight odloči sam pokrbeti za rano, ki mu jo je prizadejala slabo namerjena puščica, odstranjevanje katere je stopnjevano do absurda bolečine, pri čemer pa ni zaznati nikakršnega prezira do človeka, ki mu spodleti, kjer bi Bruce Willis zgolj napel vratne mišice v trenutni agoniji, ki bi bila nasledni hip že pozabljena.

Otožno razdejanje pa nam ne dovoli pozabiti ničesar, najbrž zato, ker Dwight ne more pozabiti. Grehov, ki so bili storjeni proti njegovemu očetu. grehov, ki jih je storil njegov oče. Grehov, ki jih bo storil sam in za katere upa, da se bo odrešil s tem, ker bodo prekinili niz smrti. Paradoksno v ruralnih dramah ljudje vedno pobijajo, da bi preprečili smrt. Toda to je paradoks, ki je jasen tudi izven južnjaškega etičnega kodeksa, čeprav se ga ne zavedamo v isti meri. Najbrž zato, ker je smrt na Jugu vedno intimna afera.

Vse ostane v družini.

Bojana Bregar // Objavljeno v reviji Ekran, letnik 51, julij-avgust 2014