Oblikovalec naših krasnih obličij na FilmFlow vizitkah je Omar Quintero. Za našo spletno stran smo ga malo povprašale o tem kdo je, kaj počne in – kar je najpomembnejše – katere filme ima najraje.

Kako in kdaj si se naučil risati oziroma delati karikature?

Risanje mi je bilo vedno blizu, tako da sem že zelo zgodaj začel razmišljati tudi o tem, kako bi lahko služil denar s pomočjo tovrstnega hobija. Ampak ker se mi je zdelo, da se samo z risanjem najbrž ne da preživeti, sem se raje vpisal v tehnično srednjo šolo in nato študij nadaljeval na področju računalništva. V tretjem letniku faksa sem ugotovil, da tudi računalništvo ni nekaj, kar bi si želel delati vse življenje, zato sem pokazal prst svojim staršem in se vpisal na umetniško akademijo v Mexico Cityju. Predavanja tam so bila tako dolgočasna, da sem se med njimi zabaval s tem, da sem risal karikature svojih profesorjev in sošolcev. Mislim, da se je moja ljubezen do karikatur začela tam, tako da bi lahko rekli, da sem sposobnost risanja karikatur razvil precej pozno.

Katero izmed nas je bilo najtežje narisati in zakaj?

Če povem po pravici, risanje karikatur ni tako zapleteno. Gre predvsem za to, da čim bolj izkoristiš najbolj značilne obrazne poteze (nos, oči, čeljust) osebe, ki jo rišeš. Najtežje je narisati nekoga, ki ga sploh ne poznaš. Včasih lahko pride tudi do neprijetne zagate. Vsak od nas sovraži kako malenkost na svojem obrazu in ponavadi gre ravno za tiste lastnosti, ki jih lahko najbolje izkoristim za risanje karikature. Ljudje so mi že večkrat rekli, da sploh ne izgledajo tako, kot sem jih narisal. Gre preprosto za to, da nas drugi v resnici vidijo in dojemajo drugače, kot pa mi vidimo in dojemamo sami sebe. No, včasih narišem tudi kako slabo karikaturo. Se zgodi.

Kar pa se tiče FilmFlow ekipe, bi rekel, da je bilo najtežje narisati Majo Willow, saj zanjo nisem imel dovolj vizualnega materiala in tudi osebno je še nikoli nisem srečal. Ko delaš, je zelo pomembno, da imaš dovolj vizualnega materiala iz vseh zornih kotov, tako da lahko zares razumeš 3D-obliko osebe, ki jo portretiraš. Samo slika obraza ponavadi ni dovolj. Najlažje sem narisal Majo Peharc, saj je bila edina, ki sem jo poznal tudi osebno, poleg tega pa sem vedel, da ne bo imela nič proti, če njeno karikaturo narišem malo bolj nenavadno.

Od kod največkrat črpaš inspiracijo za ustvarjanje?

Mislim, da je inspiracija zame najtežji del ustvarjanja. »Inženir« v meni nikoli ni zares umrl, zato bi samega sebe lahko označil za nekoga, ki pravzaprav ne naredi prav veliko za to, da bi kakor koli spodbudil svojo domišljijo. Večino časa delam za stranke, ne pa zase. Tako večinoma udejanjam ideje drugih ljudi. Lahko mi rečete plačanec ali pa kurba, zagotovo pa ne umetnik. S tem se je bilo kar težko sprijazniti, ampak kaj pa veš, mogoče bom imel nekoč vsega dosti, pustil svojo službo in sledil svojim sanjam (lol).

Če se vrnem še k vprašanju – najbolj me pravzaprav navdihujejo filmi (high five!) in risanke. Trenutno so mi v navdih predvsem ameriške stvari iz 90-ih let in japonska animacija iz 80-ih let.

Kateri so tvoji najljubši filmi?

Na taka vprašanja je vedno težko odgovarjati. V resnici sploh ne vem, če bi lahko rekel, da imam najljubši film. Zagotovo pa obstaja zelo veliko filmov, ki so mi zelo všeč in ki so me navdihnili z zanimivimi pogledi na vse mogoče stvari. Različne perspektive so tisto, kar pravzaprav najbolj cenim pri vsaki obliki umetnosti.

Če bi moral našteti 10 filmov, ki so mi še posebej pri srcu, bi to bili (brez kakršnega koli vrstnega reda) naslednji:

• Downtown 81 (Edo Bertoglio, 1981)
• The Piano (Jane Campion, 1993)
• The Piano Tuner of Earthquakes (Quay Brothers, 2005)
• Macross Plus Movie Edition (Shôji Kawamori, 1995)
• Howl’s Moving Castle (Hayao Miyazaki, 2005)
• The Sheltering Sky (Bernardo Bertolucci, 1990)
• Monsieur Ibrahim (François Dupeyron, 2003)
• The Princess and the Warrior (Tom Tykwer, 2000)
• My Life as a Dog (Lasse Hallström, 1985)
• Europa, Europa (Agnieszka Holland, 1990)

Če bi te kdo želel kontaktirati za risbo karikature ali za oblikovanje, te lahko in kje?

Seveda me lahko, ampak jih že vnaprej opozarjam (predvsem zato, ker trenutno delam v dveh službah hkrati), da je moj urnik kar nor. Ampak za kak zanimiv projekt se kljub temu vedno najde čas.

Nekaj stvari, ki sem jih naredil, si lahko ogledate na moji spletni strani ali pa mi pišete na [email protected]

Omar je pred kratkim s svojimi kolegi odprl tudi hudo restavracijo El Patron na Palmerjevi 6 (zraven WTCja) v Ljubljani, ki ponuja najbolj pristen okus in utrip mehiške ulične kuhinje v Ljubljani, tako da ga lahko obiščete tudi tam.