(Okej. So … listen. Kralja Ojdipa sem prebrala v ca. 45 minutah in to se mi je zdelo sumljivo, zato sem prebrala še Antigono in spremno besedo. Za Antigono sem porabila še dodatnih 45 minut, spremno besedo pa sem brala vsaj 2 uri.)

Imam občutek, da je bil Sofokles mlajši emo brat Homerja, ki je bil na Homerja in njegovo zmožnost pisanja res EPSKE literature malo ljubosumen, pa si je mislil “I am gonna write my own literature.” Sam je bil emo, pa je potem to izpadlo … turobno, krvavo in morbidno …

*Grace Helbig voice* “CUTE!”

Zares sicer ni bilo tako, ker Homer in Sofokles niti približno nista bila v sorodu, niti nista živela v istem … skorajda vesolju (za Homerja ne vemo sploh, ali je obstajal, Sofokles pa okoli 497-05 p.n.št.) In kot mi je spremna beseda povedala, je bil Sofokles THE MAN. Idealni grški tip moškega, en tak pravi “bro dude“, sam bojda je bil prijazen in dober. Obvladal je itak vse, kot se za pravega Grka spodobi.

Vsi poznamo Ojdipovo zgodbo o tem, kako ponevedoma ubije očeta, se poroči in zaplodi otroke-sorojence z materjo in si nato iztakne oči. In spet bi napisala kaj bolj … literarno teoretskega … ampak, to je dejansko to. Tistih kratkih 45 minut branja sem si mislila samo “y u so dumb, tho, Ojdip?” Dobesedno ti že takoj na začetku povejo kaj dogaja, ampak ne. Treba še vsaj dva zbora poslušat, da potem on dojame, da ja … he fucked his mom. Razumem, da je to zgodba o tem, kako (ne)moreš uiti usodi, ampak meni se je zdelo malo … (pre)malo?

V primerjavi s Homerjem je jezik… pač slovenščina. Ojdip je *izredno* zaskrbljen nad tem, da ni bilo nobene PREISKAVE o umoru kralja pred njim. Like, okay Ojdip… zaštartaj CSI Tebe. Beseda se mi sliši preveč moderno in premalo … grško? Antigona svojo sestro označi kot SODELAVKO, in nisem si ju mogla ne predstavljati na čik pavzi med šihtom. Čeprav, je pa potrebno priznati, da Kreon ima pa kar sočne:

ISMENA
Boš sinu svojemu ubil nevesto?

KREON
Dovolj je drugih njiv, po njih naj orje!

Antigona je podobno kratka. Kreon reče “ne pokopat Polinejka, ker si ne zasluži in jaz sem pa le boginbatina tukej”, Antigona si pa misli “ne, I do what I want” in pokoplje Polinejka in nato (skoraj) vsi umrejo. Že spet, ja v gimnaziji, smo se RES VELIKO pogovarjati o teh POMEMBNIH temah kot so, legalno vs. legitimno, država vs. družina, privatno vs. zasebno, moško vs. žensko … ampak ob branju, se mi je vse skupaj zdelo nekako … premalo? Predvsem sem imela v  spominu, da se več zgodi, kot se dejansko zgodi.

Grško literaturo so nam v gimnaziji vedno “prodajali” kot neka pomena in pomembnosti polna besedila in jaz sem jih vedno brala malo preplašena. V smislu, a bom prave stvari ven dojela, ali bom prav razumela, ali bom prepoznala vse te pomembne teme. Ker vendarle so to TEMELJI VSE LITERATURE in bognedaj, da jih ne bi pravilno brali. In grška literatura je dejansko vse to, ampak mislim, da lahko mirno rečemo, da je včasih tudi samo zabavna, turobna, malo dolgočasna in no, pač, … crazy.

7/10 skoraj nič ne piše, kaj jejo. Sem zaskrbljena nad tem, da niso anemični.

Nadaljujemo z Izbranimi zgodbami Svetega pisma. Ugh.