Festival Crossing Europe, Linz 20. – 25. april 2016

Trinajsta edicija festivala Crossing Europe je svoj pogled ponovno usmerila, izostrila in osredotočila na raznolikost, kompleksnost in številne kontradikcije starega kontinenta. Kakofonija kultur, jezikov in predvsem težav, s katerimi se sooča ‘projekt’, imenovan Evropa: dan za dnem naraščajoči ksenofobija in nacionalizmi, popolna paraliza pri soočanju z begunskim vprašanjem in razpad skupnosti so se zrcalili v filmskih ogledalih vedno zanimivega in aktualnega festivalskega programa, ki je ob refleksiji stanja ponudil tudi nekatere razmisleke o novih možnostih družbenega organiziranja in sodelovanja.

Ena od prednosti festivala je v tem, da se zelo dobro zaveda, da so, če jim daš priložnost za to, predvsem mladi tisti, ki lahko ponudijo nov pogled in vizijo prihodnosti. Crossing Europe zato prav njim namenja dobršen del prostora v programu. Inovativna in žanrsko raznolika dela, kratke in celovečerne prvence neznanih režiserjev in režiserk, lahko tako najdemo praktično v vseh festivalskih sklopih. V nadaljevanju se bomo zato posvetili štirim filmom iz tekmovalnega programa, ki se vsak na svoj način soočajo z odraščanjem in s pogledom mladih na svet, v katerem živijo.

Raging Rose

V filmu Raging Rose (Crache Coeur, Francija/Poljska, 2015) se francoska režiserka poljskih korenin Julia Kowalski potopi v razburkane vode odraščanja in spolnega prebujenja trmaste in vihravo svojeglave najstnice. Podobno kot v kratkih filmih se režiserka tudi v svojem celovečernem prvencu loti tematik, povezanih z delavskim razredom, poljskimi priseljenci v Franciji, adolescenco, družino in seksualnostjo.

Rose je stara petnajst let, v šolskem orkestru igra flavto in, tako kot večina deklet v njenih letih, ne mara telovadbe. Njen oče je poljski priseljenec, v majhnem francoskem mestu vodi svoje gradbeno podjetje. Presežek najstniških hormonov konstantno povzroča kratek stik med njima. Ob odsotni ženi se preprost delavec namreč le stežka sooča z vsakodnevnimi muhami prebujajočega se ženskega libida. Stvari se še dodatno zapletejo, ko Rose enemu od očetovih sodelavcev pomaga (po)iskati sina, ki ga je slednji pred petnajstimi leti, ko se je sam vrnil nazaj na Poljsko, zapustil v Franciji. Roman, za katerega se izkaže, da obiskuje isto šolo kot Rose, postane osrednji predmet njenega poželenja.

V središču filma je izjemna predstava glavne protagonistke, ki jo v svoji prvi vlogi upodobi Liv Henneguier, o njej bomo zagotovo kmalu še slišali. Francoska lahkotnost in obsedenost s temami ljubezni in odnosov se v filmu prepleta z distinktivno temačno in surovo vzhodnoevropsko estetiko. Močne in nasičene barve podčrtujejo intenzivnost čustev v tej pogumni karakterni študiji, ki se ne ustraši niti temačnih in manipulativnih plati spolno prebujajoče se mlade ženske.

Departure

S prebujajočim poželenjem, tokrat mladega fanta, se ukvarja tudi deloma avtobiografski celovečerni prvenec britanskega igralca in gledališkega ter filmskega režiserja Andrewa Steggala, Departure (Velika Britanija/Francija, 2015). Zgodba nas popelje na jug Francije, kjer se sredi dih jemajoče pokrajine, ki obkroža zaspano vas, odvije lirična drama o koncu nuklearne družine.

Elliot in njegova mama Beatrice se lotita pospravljanja družinske počitniške hiše. V zraku je čutiti žalost, saj se bo treba za vedno posloviti od stavbe in s tem spominov, ki so ujeti med njene stene. Beatrice se z vsakim posameznim kosom posode, zavitim v časopis, vse bolj boleče zaveda dejstva, da je njenega zakona in s tem nekega obdobja v življenju nepreklicno konec. Medtem ko sama tolažbo išče v samotni tišini vedno bolj prazne hiše, se Elliot radovedno potepa po okolici. Na enem od svojih pohajkovanj spozna domačina Clémenta. Med nežnim, rahlo britansko vzvišenim in krhkim Elliotom in Clémentom, ki je njegovo diametralno nasprotje, se kmalu razvije neustavljiva privlačnost.

Departure je prava vizualna poslastica, vsak kader dobesedno prekipeva od čudovitih podob, odetih v pozno poletne barve. Filmski jezik je bogat in gosto prepleten s plejado referenc iz gledališča, opere, literature, poezije in slikarstva. Podobe na platnu se včasih skoraj zadušijo pod težo lepote, pri čemer gre mestoma pretirano vizualno podobo filma brati predvsem kot projekcijo Elliotove sentimentalno romantične, pesniško navdahnjene, intenzivno čuteče in prav zares tudi nedolžno pretenciozne notranjosti.

Europe, She Loves

V intimnem političnem dokumentarcu Jana Gassmanna, Europe, She Loves (Švica/Nemčija, 2016), dobimo bližnji vpogled v življenje štirih mladih parov ki, pozabljeni od svojih držav in njihovih politik, delajo, sanjajo, se ljubijo in borijo za preživetje na neperspektivnih obronkih Evrope. V Dublinu se Siobhan in Terry vrtita v začaranem, opojnem krogu ljubezni in heroina. Veronika in Harri v Talinu poizkušata ugotoviti, kako uravnotežiti delo in družinske obveznosti, ne da bi pri tem izgubila sama sebe in eden drugega. Penny in Niko se ne moreta odločiti, ali bi ostala v Grčiji ali bi iz neperspektivnega Soluna raje odpotovala v Italijo, Juan in Caro pa o prihodnosti sploh ne razmišljata, pač pa se v zavetju svoje male sobice v Sevilli zgolj prepuščata sanjam in eden drugemu.

Europe, She Loves odlikuje predvsem nevzdržna bližina, s katero sta se Gassmann in njegov stalni sodelavec, direktor fotografije Ramon Giger, uspela približati omenjenim štirim parom, ki pred kamero ne razgalijo le svojih teles, ampak tudi najgloblje strahove in čustva. Vsakodnevne frustracije, boji, bolečina in prepiri, ki jih v svoje senzibilno oko lovi prizanesljiva kamera, ter čustvene razpoke, ki načenjajo njihova razmerja, so na intimno dvojino pomanjšana različica nemoči zlomljenega kontinenta. Sladko-grenke vinjete kontekstualizira domiselna zvočna slika, med drugim sestavljena iz delčkov radijskih in televizijskih govorov, ki usodo posameznih parov in Evrope povežejo v neločljivo celoto.

When the Earth Seems to Be Light

Eksperimentalni dokumentarni portret nenavadne skupine mladih ustvarjalcev, sanjačev, urbanih filozofov, skejterjev in glasbenikov iz Gruzije, When the Earth Seems to Be Light (Rotsa Dedamitsa Msubukia, Gruzija/Nemčija, 2015), je kolektivno delo treh gruzijskih umetnikov, režiserke Salome Machaidze, vizualne umetnice in igralke Tamune Karumidze in fotografa Davida Meskhija. Ideja za film se je pravzaprav porodila iz istoimenske serije fotografij, na katerih je Meskhi upodobil fascinantno zgodbo uporniške druščine posameznikov, ki s svojo mladostno energijo v življenje obujajo zapuščene predele in propadajoče monumentalne stavbe postsovjetske Gruzije.

Dolgolasa skupina outsiderjev, ki je dobesedno videti kot volčja druščina na rolkah, je v konstantnem iskanju zelenih oaz sredi mrtve, sive in neobljudene gruzijske betonske puščave. Zdi se, kot da so edini življenjski utrip mesta. Njihova bit je vedno v gibanju, njihova svetloba neulovljiva, so kot mimobežna ideja, izmuzljiv zametek svetlejše prihodnosti v državi, ki ne tolerira drugačnosti in ima, kot pravijo sami, raje staro kot novo. Gruzija je obstala v nekem drugem času in si prihodnosti ne more niti zamišljati. Skupina zato živi v svojem alternativnem vesolju, po svojih pravilih in izven sistema države. V njihovem naivnem in idealističnem iskanju svobode, navidezni apatiji in sproščeni ležernosti film najde vizijo drugačnega in boljšega jutri.

Ana Šturm // objavljeno v reviji Ekran, letnik LIII, 2016, junij-julij-avgust, str. 16-19