Kdo je Luka Marčetič? Za veliko večino ljudi, ki jim njegovo ime ne izzveni v prazno, je to tisti model, ki dela smešne serije in jih daje na internet. Na primer, serijo Dan ljubezni, ki je leta 2009 prišla na videz od nikoder in pobrala več kot sto tisoč ogledov na You Tube. Za tiste, ki so po Dnevu ljubezni ostali pozorni, je Luka postal obraz večno nezadovoljnega cinika iz serije Moje asocialno življenje, ki je tragikomičnost človeškega obstoja slikala skozi kratke prizore iz življenja dokaj običajnega ljubljanskega študenta. Pojavljal se je v reklamah, v skečih, po malem tudi v filmih, praviloma skoraj vedno v kontekstu nizkoproračunske, gverilske, skorajda fanovske produkcije. Njegova popularnost, izražena (tudi) v všečkih na Facebooku, je rasla in se še ni ustavila.

Lani je s pomočjo prijatevljev v rekordnem času spisal in posnel romantično komično serijo V dvoje, pionirski projekt VoD platforme Voyo, letos pa se je preizkusil v režiji svojega prvega celovečernega filma Pr’ Hostar. Ta temelji na istoimenski spletni seriji, katere avtor izjemoma ni sam, temveč je zrasla na zelniku dveh pristnih gorenjskih komedijantov Gorana Hrvaćanina ter Dejana Krupića, in ki sta z njo pravzaprav edina legitimna konkurenta Marčetičevim serijalnim podvigom. K sreči so prijatelji in tako je tudi Pr’ Hostar še eden od njihovih skupnih projektov, »spočetih iz ljubezni«, ki pa se mu obeta, da bo ob vsesplošnem zanimanju široke publike postal precej več.

Komedija, v kateri se osebje in klientela malega podeželskega hotela, imenovanega Pr’ Hostar, sooči z negotovo prihodnostjo zaradi mahinacij direktorja in grožnje, da bo hotel pristal v rokah tujega lastnika, je 17. oktobra pričela svoj predpremierni pohod po Sloveniji, od 27.10. dalje pa bo na rednem sporedu kinematografov.

Zanimalo nas je, kako od blizu izgleda karierna pot nekoga, ki se v okviru majhne države, kot je Slovenija, loti lastnih projektov, kako definira uspeh in kako si v okviru svojega ustvarjanja predstavlja možnosti in priložnosti za rast. Ali kar direktno: kako je biti Luka Marčetič?

Začniva kar na koncu – odziv na prihod filma Pr’ Hostar, kot ga je moč spremljati na družbenih medijih, je izjemno dober. Na spletni strani enega od kinematografov sem v komentarjih prebrala nekaj v smislu »za ta film pa tud 20 evrov plačam, sam da ga vidim«. Si pričakoval kaj takega?

Vse skupaj je res neverjetno. Ko so teaser filma objavili na facebooku, je imel do tega trenutka 300.000 ogledov, ta efekt mi je surrealen, da to lahko doživimo pri nas, da folk želi it gledat slovenski film, ljudje so že avgusta klicali v kino, kdaj lahko dobijo karte, čeprav je film na sporedu šele konec oktobra.

To je kar redka izkušnja za slovenske režiserje …

Ne vem, to bi moral ugibati, ampak zagotovo je tudi za kakšen drug film bila takšna evforija, za Gremo mi po svoje, recimo. Pr’ Hostar je take vrste projekt, ki je narejen za širšo publiko, ker smo želeli pokazati, da je lahko slovenski film tudi takšen, da ni nujno depresiven, kot pravi stereotip.

Kako se zdaj počutiš po tej izkušnji, po režiji celovečernega filma?

Zame sta bili v bistvu to dve novi izkušnji; ena je bil celovečerni format, druga pa, da sem bil režiser, ne pa tudi scenarist pri projektu, da sem torej vzel vizijo nekoga drugega in jo spravil v video obliko.

Kako pa si pravzaprav postal del tega projekta?

Avtorji so moji prijatelji. Že od začetka je Dejan (Krupić, op.) govoril, da si preprosto ne predstavlja, da bi ta film režiral kdo drug. Res pa je tudi, da ne pozna toliko drugih režiserjev (smeh). Ampak v tej skupini ljudi, ki jih pozna, je videl v tej vlogi pač mene. Res pa je tudi, da imam že od prej izkušnje, s kakšno serijo ali dvema …

Glede na to, da v krogu ljudi, ki te poznajo in spremljajo, veljaš za cinefila, in tudi ljubitelja žanra komedije, si se zavedal tveganja, ki ga takšen projekt predstavlja – namreč efekt »epizodičnosti«, nepovezanosti, ki je v mnogih primerih ahilova peta filmov, posnetih po serijah?

To me je najbolj skrbelo, bil je moj največji izziv – kako internetno serijo spremeniti v celovečeni film, ki bo tudi izgledal kot film, a hkrati ohranil elemente, po katerem je serija prepoznavna med oboževalci. Serija Pr’ Hostar je, kot rečeno, zelo prepoznavna, na spletu ima veliko število gledalcev, zdaj pa pride zraven nekdo tretji. Vsekakor me skrbi, kako se bodo odzvali fani serije, še vedno me je strah, da bodo gledali film in rekli »Marčetič je uničil vse skupaj«. Pred tem je na seriji delala ekipa, ki v njej tudi igra, zdaj pa smo prišli nekateri novi, jaz kot režiser, Sašo Štih kot direktor fotografije, ljudje, ki imamo malce več izkušenj na filmskem področju.

Si imel v mislih tudi kakšne konkretne filmske reference, ki bi ti pomagale pri načinu režije, čeprav si delal v okviru že obstoječega koncepta, ali bolj rečeno, stila serije?

Da, nisem se bal nekaterih stvari spremeniti, dokler film ohrani duh serije. Še vedno me skrbi, kako se bodo liki obnesli v filmskem svetu, ali bodo delovali. Meni osebno izgleda, da zdrži kot film, ima pa tudi ta karakter serije, tako da se mi zdi, da mi je ta naloga uspela. Osebno sta mi blizu filmska svetova Wesa Andersona in Edwarda Wrighta, vendar še nisem imel prave priložnosti, da bi delal kaj v tem stilu. Tudi zato, ker že nekaj časa nisem bil v vlogi režiserja.

Kakšen je bil proračun filma?

Miniaturen, manj kot en povprečen proračun za slovensko tv serijo, recimo. To je takšna uporabna merska enota recimo (smeh). Ena takšna standardna serija na primer stane okrog 25 tisoč evrov. Svojih proračunov ne primerjamo s filmskimi, ker gre za ljubiteljski projekt in so se vsi tega lotili na tak način, nekateri smo bili celo plačani za svoje delo, prijateljsko pač. Nisem pa šel v to z idejo, da bom karkoli zaslužil. Moj motiv je drugačen – recimo, če poznaš film Monsters Inc.; tam se pošasti najprej hranijo s kriki otrok, na koncu pa je njihova hrana smeh otrok (smeh). To bo moja plača.

Kot si prej rekel, že nekaj časa nisi bil v vlogi režiserja. Pred Hostarjem si bil zaposlen s tv serijo V dvoje, pri katerem si torej nastopal v drugi vlogi?

Da, pri seriji V dvoje nisem bil režiser. V preteklosti sem bil pogosto tako režiser, kot scenarist in igralec, če pustimo ob strani še delo v postprodukciji. Potem sem se odločil, da se bom skušal omejiti le na dve od teh treh vlog, ker enostavno tako več ne morem delati, kvaliteta pač trpi. Pri svojih projektih vseeno raje igram in pišem, kot režiram, mislim, da me to dvoje bolj veseli, ne vem če me v resnici zanima biti v vseh treh vlogah hkrati, kot včasih recimo počne kakšen Ben Stiller.Fajn se mi je preizkušat v različnih področjih, ampak samo, če je za to primerno delovno okolje. Pr’ Hostar sem na primer tudi igral v manjši vlogi, ampak mi je že skoraj žal (smeh). Med snemanjem se namreč vedno nekaj mudi in pri večjih produkcijah, kjer imajo režiserji po več asistentov, to še nekako gre, da igraš in režiraš hkrati, tu je pa bilo vse skupaj malce težje.

Kako pa je prišlo do tega, da vse skušaš početi sam?

Ko sem začel (snemati), v srednji šoli, sem se učil na sebi. Nisem prosil prijateljev, da bi mi pomagali, ker mi je bilo nerodno, in sem tako preprosto samo prižgal kamero, se postavil pred njo, posnel, šel nazaj do nje in pritisnil »stop« in tako sem delal večino stvari. In jih nikjer objavil, ker sem se s tem šele učil. Včasih sem kakšen izdelek – bili so to predvsem eksperimentalni filmi – prijavil na kakšen festival, na primer na Festival neodvisnega filma, kjer so bili moji filmi dobro sprejeti. Enkrat sem celo dobil nagrado za najboljši eksperimentalni film. Tudi na Reviji amaterskega filma v Zagrebu sem dobil nagrado, moj film so celo uvrstili na kompilacijo, na kateri so predstavili najboljše filme petih let festivala. To se mi je zdelo kar hudo.

Potem sem se tega malce naveličal in me je začela bolj privlačiti komedija. V tem istem času sem pričel s študijem na  Inštitutu in akademiji za multimedije v Ljubljani, se preselil in spoznal cimre ter si rekel, aha, zdaj pa imam prave ljudi, zdaj jih bom pa izkoriščal (smeh). Seveda so bili tudi sami za, in čisto iz navade sem se tudi potem postavil za kamero. Tako sem se pač naučil. Malce sem pa tudi »control freak« in sem hotel imeti popoln nadzor nad režijo, nad igro in tudi montažo, scenarij, vse! Zdaj pa se navajam na idejo, da je potrebno zaupati tudi drugim ljudem. Zato sem tudi serijo V dvoje zastavil tako, da smo imeli več scenaristov, da je bil nekdo drug režiser … In tudi v prihodnje sem si zastavil cilj, da delam na podoben način, sploh, če se bomo lotili večjih projektov, jih prijavili na Filmski center, itd.

Običajno je tako, da če se nekdo v Sloveniji odloči postati režiser, ali se ukvajati s filmom, za svoj cilj izbere študij na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo. V tvojem primeru ni bilo tako in to se mi zdi precej zanimivo.

AGRFT sem nekako prezrl, niti sam se ne spomnim točno, zakaj. Bil sem pač tipičen najstnik, upornik, AGRFT je bil na slabem glasu, v smislu, da ti ne pustijo biti tak, kot si, da te spremenijo, pač takšne depresivne stvari je bilo slišati. In ko si star šestnajst let, si pač misliš »dol s sistemom, jaz bom neodvisen, nočem, da me spremenijo«. Ampak v resnici mi je malo žal, ker se mi zdaj, ko sem malce bolj spoznal ljudi s scene, zdi, da se kaj takega v resnici ne bi zgodilo.

Ampak pri osemnajstih letih nisi bil isti človek, kot zdaj …

Absolutno, pa tudi vsebine, ki sem se jih loteval takrat, so bile drugačne, kot so danes. Žanr je še vedno isti, komedija, ampak na primer, ko sem delal Dan ljubezni, je bilo to nekaj precej drugačnega, kot je bila zdaj serija V dvoje. Ne temelji vse na forah, ampak želim, da ljudje doživijo še kakšna druga čustva, to mi je v izziv. Nasmejati ljudi – check! Spraviti jih v jok? Na tem je treba pa še delati.

Dan ljubezni je bila najbrž serija, po kateri se te najbrž spominja največ ljudi. Bila je tudi prva serija te vrste, spletna namreč – pred tem se spominjam le še Mesta petelinov – tako da so se ljudje prek te serije povečini prvič srečali s tem formatom. Postala je v pravem pomenu besede »mainstream«. So ti zaradi te serije dali priložnost na Pop TV, da si lahko v njihovi produkciji ustvaril serijo V dvoje? 

Večkrat sem že poskušal narediti pilota za serijo. Preden smo snemali Dan ljubezni, je pilotno epizodo zanjo POP TV-ju predstavil Mitja Okorn, ki je, mimogrede – kot trivia – tudi avtor imena te serije. Ampak zdaj, ko gledam nazaj, je bila slaba, tudi Dan ljubezni se mi zdaj več ne zdi tako dobra serija, čeprav je bila v tistem času (leta 2010, op.) hit. Potem sem delal serijo z imenom Moje asocialno življenje, se spet prek tega nečesa novega naučil in sem si rekel, poskusimo znova. Vendar mi ni uspelo niti priti do teh, ki so na tv-ju odgovorni za serije, ker še nisem imel dovolj izkušenj. Tako da sem potem poskusil z novo taktiko – rekel sem si, pa spoznajmo torej več ljudi.

Torej si iz tega svojega prvotnega uporništva prešel k novem pristopu – k mreženju!

Grozno, ja (smeh).

Ampak to je pač normalna stopnja v evoluciji …

Res je. Prijateljica Mojca Vakselj, ki je igrala v seriji Dan ljubezni, je delala na POP TV in mi je povedala, da iščejo nekoga, ki bi delal vsebine za nov projekt, to je bil takrat začetek njihove platforme za spletne vsebine VOYO. Prišel sem torej tja in jim predstavil Moje asocialno življenje, ki mi je osebno še vedno eden izmed najljubših izdelkov …

Tudi meni.

Še vedno sem ponosen na to, priznam, ker gre za tako minimalistično zadevo. Samo kamera, dva kadra, dialog, konec, gremo na naslednji dialog. Pol ure tega. In bilo je zelo zabavno. Včasih sem kar jokal od smeha. In tudi če skušam gledati povsem iz stališča nekoga drugega, nekoga bolj objektivnega, se mi še vedno zdi zabavno.

Ampak na POP TV serije niso sprejeli, predvsem, ker sem iskal “preveč” denarja. Potem je minilo nekaj let, vmes sem se zaposlil pri njih kot kreativni grafik in delam grafike za filmske napovednike. Potem pa je bil v bistvu direktor Voya (Blaž Bezek, op.) tisti, ki me je povabil k sodelovanju. Imeli so idejo, da bi platformo promovirali prek serije, ki bi jo razvili v lastni produkciji, kot npr. delata Netflix in Amazon. Želeli so, da jo delam jaz. In sem sprejel.

Proračun pa je bil najbrž …

… tak kot za povprečno eno epizodo slovenske tv serije, da (smeh).

Prvotna ideja za serijo je bila, da v njej spremljamo življenja treh mladih parov in že v štartu vemo, da bo na koncu sezone razmerje enega od parov razpadlo. Na tem bi potem temeljil nek suspenz, zanimanje za gledalca. Na koncu sem idejo malce spremenil, od treh parov sta ostala tako dva. K sodelovanju sem povabil Tosjo (Flaker Berce, soscenarist in asistent režije V dvoje), on je predlagal, da povabimo še dva soscenarista, Juša Premrova, ki je potem serijo tudi režiral, ter pa Niko Jurman. Za Niko je bila to prva scenaristična izkušnja, ampak zdelo se nam je kul, da imamo tudi predstavnico ženskega spola med pisci, da doda svojo perspektivo.

Cel projekt je od začetka do konca nastajal od aprila do novembra leta 2015, ekstremno hitro. Običajno se takšne serije razvija več let.

Kakšne lekcije je prinesla s sabo ta serija, kaj si se od nje naučil?

Naučil sem se ogromno! Če ne bi delal V dvoje, si ne bi drznil sprejeti takega projekta, kot je Pr’ Hostar. Najpomembnejša lekcija je bila, da sem se zavedel pomena predprodukcije. Pred tem sem bil vedno sam svoj producent, če lahko temu tako rečemo, sam sem tudi organiziral vse, in sem vse delal veliko bolj improvizirano, snemali smo, ko so ljudje imeli čas, vse je bilo veliko bolj spontano. Pri tej seriji pa smo imeli točno določen in predvsem omejen čas za produkcijo, tako da sem moral narediti plan snemanja, snemalno knjigo, finančni načrt, vse to. K sreči sem imel pri tem pomoč – Andraž Jerič, vsaka čast! In seveda Juš ter Tosja. Lahko pa rečem, da je kljub majhni ekipi vse skupaj izgledalo in teklo zelo podobno, kot pri kakšni hollywoodski produkciji. Ko sem bil na snemanju reklame (za računalniško igro Game of War, kjer je zaigral z ramo ob rami s Kate Upton), je bilo na setu milijon ljudi, ampak so vsi nenehno tekali naokrog … vse je bilo pač povsem isto.

Kako si se pravzaprav znašel v tej reklami?

Takrat sem veliko delal Vine^[1], in prek enega takega, ki je dobil veliko število všečkov, so me opazili pri agenciji, ki je za producente reklame v Sloveniji iskala igralca.

Kakšna je tvoja delovna filozofija? Nikoli nisem slišala, da bi se (vsaj zelo na glas) pritoževal nad pomanjkanjem priložnosti v našem prostoru. Kako v tem smislu dojemaš svojo pozicijo v Sloveniji? Si namreč eden pionirjev slovenskih internetnih serij, pri tem, kar delaš, vedno uporabljaš spletne medije in platforme, tako You Tube, Vine, kot Instagram, po novem Snapchat. Če lahko tako rečeva, si neke sorte »self-made man«, in izbira medijev je najbrž bistvena za tvojo relativno uspešno kariero.

Ne vem, zakaj me ljudje opazijo. Delam to, kar je meni osebno všeč, in slučajno je to privlačno tudi za tako imenovani »mainstream«. Takšen pač sem. Če bi delal nekaj, kar bi ljudje dojemali kot »art«, temu najbrž ne bi bilo tako.

Kako pa doživljaš razliko med t.i. umetniškimi in pa komercialnimi projekti? V našem prostoru je tradicija subvencioniranja umetnosti s sredstvi, ki jih za to nameni država, še vedno relativno močna in večina ljudi v filmski panogi se pri svojem delu zanaša na ta sredstva, saj brez njih večina ne bi mogla ustvarjati. Hkrati je teh sredstev vedno manj. Način, na katerega delaš, v tem pogledu izhaja iz neke druge mentalitete, ki bi jo najbrž kdo označil za »kapitalistično« … Toda v resnici bi bilo morda še najbližje načinu, na katerega nastaja ameriška »indie« produkcija …

Tega načina si nisem sam izbral, ne razmišljam namensko na tak način, ampak nekaj napišem, nekaj naredim in to naredim pač samo po sebi tako, da je mainstreamu privlačno. Komisije, ki odločajo, komu bodo podelili denar od ministrstva (za kulturo, op.), morajo pač razmišljati v tej smeri, da ne bodo dali tega denarja nekomu, ki dela »neumnosti«, ampak pač kulturnikom, ker je to nenavsezadnje denar, namenjen kulturi. Če ilustriram, država je recimo pripravljena dati denar Mozartu, ne bo ga pa dala enemu Kanye Westu. Žal pa ni nikjer vira denarja za to drugo kategorijo.

Če bi radi videli več zabavnih, komercialnih filmov bi lahko zraven nekaj tudi vložili in ne samo jezno gledali na SFC, ki že tako ali tako ima daleč premal denarja za razpise, ki jih letno ponuja. Dodaten denar bi se lahko pridobil tudi s sodelovanjem s sestrskimi podjetji iz tujine in kontra. Če to povem v svojem “mainstream” jeziku: 9GAG recimo pobira vsebino drugih ljudi iz interneta, jih objavlja in služi na ta tem. Zraven plačuje stroške serverjev. V našem primeru so to recimo licence za predvajanja ipd., kar so miniaturni stroški proti tem koliko stane produkcija enega projekta. Internetnim ponudnikom plačujemo naročnino, da lahko dostopamo do Partisov in gledamo vsebine, za katere je plačal nekdo drug. Tako rekoč že plačujemo za “Netflix”, samo da se tega ne zavedamo in ustvarjalci od tega nimajo nič. S sodelovanjem bi lahko imeli vsega več. Definitivno navijam za to. Evo, pa si se ugriznila v jezik glede mojega pritoževanja (smeh).

Ko sva že ravno pri problematiki televizije in televizijskih serij, nedavno je bil na Festivalu slovenskega filma organiziran strokovni posvet na temo priložnosti in prihodnosti serij v Sloveniji. Tam sicer nisi imel priložnosti kaj veliko govoriti, čeprav si imel med prisotnimi slovenskimi udeleženci najbrž za seboj najbolj uspešen projekt. Se ti zdi, da se pri nas na strokovnem področju soočaš s podcenjevanjem?

Upam reči, da ja. Kar smo naredili, ni bila niti TV serija v smislu, da bi jo predvajali na mediju, ki je pri nas bolj uveljavljen ali znan, torej na televizijskem kanalu, tako da je na nek način imela še težjo pot do ljudi. Je tako, da vsebin, ki jih delam, ne morem prijavljati na festivale pri nas, ker zanje bodisi zaradi epizodičnosti ali dolžine niso primerne. Hkrati pa niso primernega formata za televizijsko predvajanje. Čeprav, morda nekoč …

Recimo, da veliko podpore dobiš prav od svojih gledalcev, za katere praviš, da v glavnem delaš. Kaj pa profesionalni krog ustvarjalcev, si kdaj morda prejel kakšno pohvalo ali odziv s strani stanovskih kolegov, od drugih režiserjev?

Dobil sem dobre recenzije v Delu, v Večeru in v Mladini za V dvoje, hudi kritiki so to pohvalili (smeh). Ne poznam veliko režiserjev, so pa recimo Matevž Luzar, Barbara in Pia Zemljič, Klemen Dvornik moji fani, kar mi je čisto hudo (smeh).

To sem te vprašala, ker se mi zdi zanimivo v odnosu do tradicionalno zaprte filmske scene, kako odprt si sam do svojih fanov, kako si na nek način dostopen. Na spletu recimo redno odgovarjaš ljudem, ki te sprašujejo od tehničnih do raznovrstnih drugih vprašanj. S tem na svoj lasten način v bistvu demokratiziraš filmski medij, demistificiraš filmski poklic, kar pomeni, da se bo posledično z njim ukvarjalo več ljudi.

To je res in se tudi dogaja. Dan ljubezni je spodbudil veliko ljudi, da so se sami preizkusili v režiji in snemanju, pošiljali so mi svoje posnetke in prosili, naj jih pogledam in jih komentiram. To se mi zdi zelo v redu. Dostopen pa sem zato, ker sem tudi sam fan družbenih omrežij, appov itd. Ne vem pa, kako je z drugimi, morda jih to ne zanima. Mene zanimajo in jih tudi uporabljam v te namene.

Si boš kdaj premislil in se vpisal na AGRFT, imaš morda zdaj to željo po neki izobrazbi te vrste?

To me vsi sprašujejo! (smeh) Ne vem, kar pogrešam, je to, da bi se naučil več, recimo, o zgodovini filma, to mi manjka. Po drugi strani zdaj delam to, kar me zanima in mislim, da je na splošno tako, da so serije zdaj na vrhuncu, zanimivejše od filma. Upam, da se ne bo zdaj kdo jezil name, ampak trenutno je tako, da kino obisk upada in so serije v vzponu. Z mano pa je pač tako, da vedno nekako skušam biti v koraku s časom.

Povej mi še za konec – kakšen bi bil sanjski projekt Luke Marčetiča?

Delal bi televizijsko serijo, nekaj takega, kot je Silicon Valley, v tem rangu, ampak pri nas.

Ti je pomembno, da bi to delal pri nas? Ne bi šel raje v ZDA?

Absolutno, rad bi delal tu. Ker tam tudi nikoli ne bi imel možnosti. Že tukaj sem nič, kaj bi bil šele drugje! Matt Berry, britanski igralec, katerega fan sem, je nedavno v enem od intervjujev, kjer so ga spraševali, če bi šel po isti poti kot njegov igralski kolega James Corden – v Ameriko, namreč – odgovoril, da ne, ker ima doma možnost delati, kar želi. To je glavno, mislim, da si vsi želijo, da bi to imeli. Tako da, to so pravzaprav moje sanje – da bi lahko delal svoje stvari in od tega tudi živel.

Bojana Bregar // objavljeno v reviji Ekran, letnik LIII, 2016, november-december-januar, str. 8 – 13

^[1] Vine je šestsekundni video posnetek, ki ga uporabniki app-ov lahko delijo s sledilci/drugimi uporabniki na istoimenskem družbenem omrežju.