Film, ki od glavne igralke zahteva ure sedenja v maskirnici, kjer se trudijo iz nje napraviti nekaj genetsko in estetsko manj popolnega. Na kaj najprej pomislimo? Oskar za glavno žensko vlogo, jasno. Dolgčas? Ne nujno. Gre namreč za žensko v moški preobleki. Je kdo rekel gender-bender?

Transvestizem v filmu je že dokaj ponošen. Od časov Dustina Hoffmana v Tootsie (1982) smo se do sitega nagledali reciklaž. Robin Williams kotOčka v krilu (1993), Eddie Murphy kot Trčeni profesor (1996, 2000), Martin Lawrence v Hiši debele mame (2000, 2006, 2011), Adam Sandler v Jacku in Jill (2011) … Ta vic že zdavnaj ni več smešen. Servirajo nam ga že dobesedno celo večnost, če gremo od slovitih britanskih brkatih transvestitov-komedijantov, Bowieja in Boyja Georgea čisto nazaj, do točke nič in do tistega slavnega cliffhangerja z rebrom v Bibliji. Varno lahko zaključimo, da ima ta šala že izjemno dolgo brado.

Če ideja in podoba moškega, ki nosi ženske obleke, v sebi nosi nekaj izvirno komičnega, pa za ženske v moških oblekah očitno velja ravno nasprotno. Ženska, ki se izdaja za moškega, je poosebljena transgresija. Nič smešnega ni v tem, da ji poleg brk poganjajo prsi, in potem je tu še ves tisti freudovski manko, ki namiguje na kastracijo …

Tako ne preseneti, da zgodba Alberta Nobbsa nima srečnega konca. Albert, ki si že od pubertete povija prsi, da bi lahko služil(a) kot moški, se ne spominja več svojega pr(a)vega imena. Nikoli se še ni predajala mesenim užitkom in čutila ob sebi moškega telesa, če odštejemo posilstvo s strani njenih rejniških bratov. Nikoli ni drugemu človeškemu bitju zaupala svoje skrivnosti. In ko končno posije žarek upanja v njeno pohlevno, skromno življenje brez užitka, se že zgrnejo oblaki. Nismo po naključju v Dublinu, mar ne?

Albert Nobbs (2011, Rodrigo García) po ogledu pusti čuden priokus, kar pa je v trenutni situaciji filmske ponudbe zgolj dobro. Vsaj ni dolgočasen. Glenn Close je izvrstna kot Albert, tako robato krhka in tragično zasanjana. Večno eterična Mia Wasikowska in večno brandovski Aaron Johnson skrbita, da se tok zgodbe ne zasuši v povsem aseksualno mlakužo, in za konec je tu še Janet McTeer, ki svojega gospoda Pagea odigra, kot da je ravnokar lastnoročno izumila koncept butch lezbijke. Très cool. In vredno ogleda.

Bojana Bregar // Objavljeno v reviji Ekran, letnik 49, april 2012