60. BFI Londonski filmski festival

Jubilejni 60. Londonski filmski festival, ki je letos potekal med 5. in 16. oktobrom, na eni strani ostaja klasična prireditev z rdečimi preprogami in gala prireditvami, po drugi strani pa se vsako leto poskuša prilagajati novim trendom in zahtevam publike. Letos so tako v idilično okolje parka blizu Britanskega filmskega inštituta, ki je tudi glavni organizator festivala, postavili ogromen pop-up kino Embankment Garden Cinema.

Festival s filmskim programom poskuša nagovoriti tudi nekatere aktualne družbene tematike. Po lanskoletnem fokusu na ženske v filmski industriji, ki je na svečani podelitvi nagrad odmeval tudi letos, je rdeča nit letošnjega največjega otoškega filmskega praznika v razmislek prinesla pomembne dosežke temnopoltih igralcev in raznovrstna vprašanja, povezana z gibanjem Black Lives Matter.

Festival je tako otvoril film britanske režiserke ganskih korenin Amme Asante, Združeno kraljestvo (A United Kingdom, 2016), ki govori o prepovedani medrasni ljubezni med kraljem Bocvane Seretsejem Khamo (David Oyelowo) in Britanko Ruth Williams (Rosamund Pike). David Oyelowo, britanski igralec in producent, ki je bil tudi glavni govornik na osrednjem festivalskem simpoziju Black Star, je ob Lupiti Nyong’o zaigral tudi v inspirativnem filmu Queen of Katwe (Mira Nair, 2016), posnetem po resnični zgodbi mlade ugandske šahovske prvakinje.

V bolj politične vode je festival zaplul z najnovejšim projektom enega od velikanov ameriškega neodvisnega filma, legendarnega Spikea Leeja, Chi-Raq (2016). Za temelj svojega novega filma je Lee vzel starogrško igro Lizistrata in jo (skupaj z rimami!) preselil v moderni Chicago. Eklektičen in duhovit hibrid antične komedije, mjuzikla, gangsterskega filma in aktualne družbene satire rezultira v sijajnem in urgentnem filmu. Ena najbolj vročih vstopnic letošnjega festivala je bila zagotovo za projekcijo kontroverznega prvenca Nata Parkerja, Rojstvo naroda (The Birth of a Nation, 2016), ki je osvojil srce občinstva na letošnjem festivalu v Sundanceu. Parker v njem odigra tudi glavno vlogo sužnja in pridigarja Nata Turnerja, ki je leta 1831 v Virginiji vodil upor sužnjev na plantažah. Veliko hrupa za nič bi lahko rekli, saj Rojstvo naroda kljub pogumni ideji o reapropriaciji Griffithove klasike in nekaterim vrhunskim obrtniškim trenutkom v debato o rasnih napetostih v Ameriki ne prinese ničesar novega ali pomembnega.

Slednjega pa zagotovo ne moremo trditi za izjemen Netflixov dokumentarec 13th (Ava DuVernay, 2016), ki jasno začrta povezavo med 13. amandmajem ameriške ustave, ki je v drugi polovici 19. stoletja odpravil suženjstvo in med množičnim naraščanjem števila zapornikov v ZDA. DuVernay, ki je nase opozorila s filmom Selma (2014) o Martinu Lutherju Kingu, v svojem novem dokumentarcu s kirurško natančnostjo razgalja prikriti rasizem, predvsem pa ameriški zaporniški sistem, ki je že zdavnaj postal eden najbolj donosnih poslov, v katerem zapornike sistematično izkoriščajo kot brezplačno delovno silo za velike korporacije – od suženjstva na plantažah do suženjstva v zaporih.

Eden od vrhuncev festivala je bila tudi projekcija novo restavrirane kopije skoraj pozabljenega prvenca Julie Dash, Daughters of the Dust (1989), za katerega ste letos najverjetneje slišali v povezavi z vizualnim albumom Lemonade, v katerem se Beyoncé izdatno referira na originalen stil omenjene klasike neodvisnega filma. Daughters of the Dust predstavlja pomemben mejnik v filmski zgodovini, saj gre za prvi film afroameriške režiserke, ki je bil distribuiran v ameriških kinematografih, v njem pa Dash skozi vizualno osupljive podobe redefinira afroameriško skupnost v ZDA. Letošnjo tematsko edicijo je zaokrožila še podelitev najvišjega festivalskega priznanja BFI Fellowship. Letos ga je prejel londonski video umetnik in režiser Steve McQueen, ki se podpisuje pod filme Lakota (Hunger, 2008 ), Sramota (Shame, 2011) in 12 let suženj (12 Years a Slave, 2013).

Glavno nagrado za najboljši film 60. Londonskega filmskega festivala je za film Certain Women (2016) prejela ameriška režiserka Kelly Reichardt, najboljši celovečerni prvenec pa je postal ekstravaganten in krvav žanrski hibrid Surovo (Raw, 2016) francoske režiserke Julie Ducournau. Nagrado Grierson za najboljši dokumentarec je za portret mladih prestopnic z margin iranske družbe v filmu Starless Dreams (2016) prejel iranski veteran Mehrdad Oskouei, nagrada za najboljši kratki film pa je pripadla mojstrovini 9 dni skozi moje okno v Aleppu (9 Days – From My Window in Aleppo, Issa Touma, Thomas Vroege in Floor van de Muelen, 2015).

Ana Šturm // objavljeno v reviji Ekran, letnik LIII, 2016, november-december-januar, str. 26-27