Pozno novembra debla razgaljenih dreves objame gosta megla. Svet se preobleče v hladno sivino in zamolkle rjave tone ter pogrezne v tišino. Prišel je čas za umik v notranjost, čas za introspekcijo in kontemplacijo.

Podoben vzgib v gledalcu vzbudi uvodni del eksperimentalnega kratkega filma 2045 (Rátneek, 2016). Premišljeni, izčiščeni in meditativni statični kadri z meglo zastrtih gora v naših mislih prebudijo drugačen občutek za čas in prostor. Impozantne katedrale časa nas spomnijo, da zunaj naše vsakodnevne, bolj ali manj hektične rutine obstaja drugačen ritem sveta, ki se ne ozira na človeške dneve, ure in minute. Tiha samota in vseprisotnost mogočnih skalnatih gmot v temeljih zamaje naše zaupanje v minljiv in pokvarljiv svet, ki ga je po svoji meri oblikoval človek. Filmske podobe nas v 2045 konfrontirajo z nečim, kar je neskončno večje in bolj večno od naših petih sekund slave na tem planetu.

Avtorja – režiserka Maja Prelog in inženir arhitekture Blaž Murn, ki skupaj delujeta v interdisciplinarnem umetniškem kolektivu Rátneek – v kratkem filmu 2045 na inovativen način ustvarjata jasne zvočne in slikovne ambiente. Asketski posnetki mrtve narave in osupljivih naravnih pojavov, na katere sta v – za ta film – popolnih vremenskih razmerah potrpežljivo čakala na različnih lokacijah po vsej Sloveniji, se s kadriranjem in montažo ter tesnobno, na trenutke celo zloveščo zvočno podlago spremenijo v neko popolnoma drugo realnost, v dejansko vizijo postapokaliptične prihodnosti.

V drugem delu filma se čas zgosti. Statično kamero zamenja kamera iz roke, montaža postane hitrejša in podobe vse bolj kaotične. Spokojnost in tišino narave zmotita človeški strah in panika. Vpeljava človeškega elementa nas iz brezčasnega prostora prestavi nazaj v našo realnost in prizemlji.

2045 se izmika jasni formalni opredelitvi. Lahko bi bil tudi znanstvenofantastični eksperimentalni film, najverjetneje najnatančnejši opis pa bi bil, tudi po besedah avtorjev samih, da gre za nekakšno dvoživko med art videom in filmom, kar je med drugim ena od posledic dejstva, da gre za kolektivno delo, ki ga oplajajo multidisciplinarne ideje.

Tudi sama vsebina filma je odprta za različne interpretacije. 2045 v razmislek ponuja aktualne politične tematike – od migracij do ekološke krize, hkrati pa na simbolni ravni ponuja tudi nek temeljni razmislek o človeku in njegovem razmerju do sveta, v katerem biva.

Film lahko tematsko in vizualno povežemo še z enim delom omenjenega kolektiva, videospotom Eurovision (Rátneek, 2014) za zasedbo Laibach, ki je nastajal ravno v času, ko se je velik del Slovenije znašel v smrtonosnem ledenem objemu stoletnega žleda. Nedoumljive podobe deformiranih, poškodovanih, polomljenih in uničenih dreves ter električnih vodov so refren pesmi, Europe is falling apart, zamrznili globoko v naše možgane.

Skoraj tri leta kasneje sta Maja in Blaž v temačne podobe svojega kratkega filma ujela od lubadarja uničene gozdove, ki so pravzaprav neposredna posledica poškodb ledene kataklizme, ki je Slovenijo zajela pozimi 2014. 2045 tako s seboj nosi grozečo težo omenjenih dogodkov, hkrati pa se v njem skriva simbolno sporočilo o tem, kako ranljiva je poškodovana in oslabljena družba in kako hitro se lahko sesede sama vase. Omenjeni film tako ni zgolj izjemen konceptualni in formalni dosežek, pač pa tudi aktualen in živ odtis realnosti, znotraj katere kot družba živimo.

2045 je bil letos prikazan v tekmovalnem programu 19. Festivala slovenskega filma in 2. Festivala kratkega filma v Ljubljani – FeKK, kjer je prejel tudi nagrado za najboljši film v domači konkurenci. Nastal je iz gole nuje, povsem gverilsko in brez kakršne koli zunanje finančne podpore. Pred projekcijo v Portorožu sta avtorja povedala, da je bil to tudi eden od razlogov, zakaj sta se odločila za bolj eksperimentalen način ustvarjanja, saj sta se zavedala svojih omejitev in tega, kakšen film lahko naredita s tem, kar imata na voljo.

Popolna neodvisnost je avtorjema po drugi strani omogočila večjo mero svobode pri ustvarjanju. Ker nista bila omejena z roki in drugimi birokratskimi ovirami, sta film lahko realizirala tako, kot sta si ga zamislila, ter si zanj vzela toliko časa, kot sta ga potrebovala. 2045 je najlepši dokaz, da je za dobro umetniško delo pomemben čas. Čas za razmislek in razvoj ideje, čas za poskuse in napake, čas za potrpežljivo čakanje na redek naravni pojav, kot je gmota oblakov, ki se kot Malojska kača v Assayasovem filmu Oblaki nad Sils Mario (Sils Maria, 2014) zlije po strmem gorskem pobočju. Čas, ki vsako sekundo filma 2045 naredi za neprecenljivo.

Ana Šturm // objavljeno v reviji Ekran, letnik LIII, 2016, november-december-januar, str. 94