FRANCES HA

Če ste letos na LIFFeu spregledali film Frances Ha, vam tega ni mogoče očitati. Ni se ravno kopal v pozornosti s strani filmskih publicistov, niso ga množično postavljali na svoje liste »filmov, ki jih morate nujno videti na LIFFu«, niti se ni zdelo, da se zanj posebno zanimajo »navadni« obiskovalci festivala. Pa vendar je bil v določenem malem univerzumu slovenskih (ljubljanskih?) dvajset-in-nekaj-letnikov Frances Ha »a must see«, posebno ker se je na svetovnem spletu znašel šele nekaj dni pred svojo slovensko festivalsko premiero. Kar je več kot eno leto po svetovni premieri v Torontu in skoraj pol leta po ameriški premieri. Hočem torej reči, da je bil za nekatere, četudi maloštevilne gledalce, eden najbolj pričakovanih filmov letošnjega LIFFea, k čemur so pripomogle tudi konsistentno odlične kritiške ocene, predvsem pa ne popolnoma izkristalizirano, a zelo vztrajno pričakovanje, da gre za TISTI film naše generacije, torej, film, ki generacijo »urbanih« (tudi Ljubljana je mesto, kajne?) dvajset-in-nekaj-letnikov razume bolje, kot mi sami razumemo sebe, da nam bo zato razkril resnico o tem, kaj smo, kaj počnemo in kam nas to, kar počnemo, vodi. Pričakovanje, ki se je več kot pol leta hranilo in krepilo zgolj ob skromnem, nekajminutnem napovedniku. Pol leta je za današnje razmere prekleto dolga doba.

Preden nadaljujemo z napeto zgodbo o Frances Ha, moramo razjasniti, zakaj sploh gre za domnevni film generacije. Generacijski filmi so precej intuitivna kategorija. Da bi jih pojasnili s pomočjo natančnih in jasno opredeljenih definicij, se zdi precej nehvaležna naloga, posebno v prostoru in času, ki se tako zelo zaveda samega sebe in se na široko izogiba enostavnosti za vsako ceno. Morda lahko rečemo, da gre za občutek, ki ga uspe v širši množici približno enako starih, podobno mislečih, podobno družbeno situiranih in včasih tudi geografsko lociranih ljudi zbuditi neka fiktivna filmska pripoved, pri čemer ta pripoved sploh ni nujno »o« teh ljudeh ali o njihovih življenjih. Vojna zvezd je najbrž eden najbolj znanih filmov, ki je definiral generacijo, ki je odraščala v sedemdesetih, pa se dogaja v vesolju. Kar je za generacijski film nujno in nepogrešljivo, je to, da ni le prežet s zeitgeistom, ampak da hkrati tudi anticipira prihodnost. Mora jo poznati, preden se ta sploh zgodi in jo zajeti v filmskem vzdušju. Mora jo torej šele ustvariti. Če je ne bi, potem generacijski filmi ne bi imeli tiste urgentnosti, zaradi katere se zdi, da vidijo v prihodnost dlje, kot to uspeva nam, ki smo omejeni na nefilmski Zdaj. Pravi film generacije je zato tisti film, za katerega se zdi, da nam je spremenil življenje. Videl je našo prihodnost! Kar je tehnično seveda laž, toda nihče ne more reči, da ta laž ni tudi resnica – nikogar ni, ki bi lahko o tem sodil. Generacijski filmi so torej neke vrste vedeževalke, ali, če smo malce manj plebejski, oraklji, ki kot nekoč svečenice v Delfih skrbijo, da negotovi skoraj-ljudje ne klonijo pod bremenom prvih odraslih let, ampak jih pošljejo hrabro naprej po poti življenja z zagotovilom, da svet čaka nanje, da ga osvojijo.

Vrnimo se nazaj k Frances Ha. Njena »generacijskost« je ujeta v zgodbo o 27-letni junakinji, ki nosi naslovno ime, ki živi v New Yorku in si prizadeva postati plesalka. Njena najboljša prijateljica Sophie je njen »lebensmensch«, (platonska) ljubezen njenega življenja, toda vseeno se odseli v boljši del mesta, ker se lahko. Frances se ne more, ker nima denarja. Kruta je, ta moderna ljubezen, o kateri poje Bowie, medtem ko se Frances postavlja na lastne noge, te noge, ki jo nosijo po ulicah velemesta, kot da je njeno življenje mjuzikl, v katerem igra glavno vlogo. Po kratkem, a sladkem sobivanju z očarljivima Levom in Benjijem se počasi nadaljuje njen prosti pad, za katerega se zdi, da se v resnici nikoli ne konča s trdim padcem na »realna tla«, ampak z izletom v Pariz. Pariz kot mesto luči je zanjo mesto razsvetljenja in mesto prizemljitve. Po dolgem času prvič povsem sama se Frances mora soočiti z vprašanjem: kam naprej? Kakšen konec naj dam tej svoji zgodbi odraščanja?

Lahko bi se končalo pravljično. Naša junakinja se bo s trudom in nekaj sreče zoperstavila negativnim dejavnikom in uresničila svoje cilje. Postala bo slavna plesalka, imela bo prelepo stanovanje v Tribeci, kjer bo živela s Sophie in obe bosta imeli na kupe častnih doktoratov – točno tako, kot si »zgodbo njunega življenja« šaljivo-sanjavo pripovedujeta na začetku filma. Tako, ali vsaj s podobno optimistično predpostavko, z upanjem, se končujejo filmi generacij, npr. filmi Johna Hughesa. Druga možnost je nasprotna, tragična; Frances obupa nad plesno kariero, pade v depresijo in nato morda še s strehe svojega naključnega prenočišča. Ob tem pride na misel Upornik brez razloga, ali kakšen drugi sad vročičnih noči tipkanja Tennesseeja Williamsa. Toda Frances Ha je preveč »evropska« s svojimi filmskimi – še bolj pa glasbenimi – referencami, ki se spominjajo francoskega novega vala, da bi vlekla tako jasne zaključke. V slednjih, pa tudi v drugih podobnih filmih s stare celine so generacijski filmi in njihovi liki – in skupaj z njimi gledalci – imeli občutek, da lahko spreminjajo življenja – svoja in življenja teh, ki jih bodo videli. Takšna je bila njihova življenjska sila, nestrpnost, napetost negotovega čakanja in vera v moč umetnosti; Godardov Do zadnjega diha (1960) in Pierrot le fou (1965), Antonionijeva Povečava (1966) in Kota Zabriskie (1970), »Če« Lindseya Andersona (1968) …

Lahko morda rečemo, da se Frances Ha konča »evropsko« – da na koncu ne dobimo zadoščenja, ne triumfa – ne dobimo izpolnitve njenih sanj, niti tragičnega konca – dobimo nekaj, čemur bi morali reči »realističen« konec. Srednja pot. Frances se zadovolji s službo koreografinje in njeno življenje izgleda v redu. Ne fantastično, ne grozno. V redu. Film nas torej tolaži na način, da nam reče: »Vse bo v redu.« In to je sporočilo filma za našo generacijo, in naša generacija mu je za to sporočilo hvaležna, če sodimo po dobrih ocenah in priljubljenosti. Kar je uradno dokaz tega, da smo resnično obupani. Boleča realizacija, a tudi nujna. Zato, da bi jo dosegel, se film (se pravi, njegova avtorja, režiser in scenarist Noah Baumbach in soscenaristka Greta Gerwig) odreče svoji cinefilskosti, ki bi, če bi bila dosledna, peljala do drugačnega konca (do filmskega), zavoljo tega, da prestopi v sfero realizma in se ne trudi z napovedovanjem prihodnosti.

Naša generacija je apatična, apolitična. Vemo preveč, da bi verjeli srečnim koncem, nimamo pa toliko poguma ali idealizma, da bi šli z glavo skozi zid, bili uporniki in to celo takšni z več kot enim razlogom. Kar je itak del konvencionalne družbene pripovedi, od katere Frances lahko sicer odvrne pogled, pogleda drugam, ampak nekje pod površjem jo živi in občuti tudi ona. Vsak dan.

Celo filmi, ki naj bi spremenili naša življenja, kot je Frances Ha, nam jih več ne morejo – še manj, nočejo, odpovedo se tej zahtevi, konvenciji, pričakovanju. In zato je to odličen, celo najboljši film leta 2013, in hkrati film, ki ne bo spreminjal življenj – ker se temu znotraj filma odreče, ker Frances ne spremeni življenja, le ponudi ji izhod v sili. V svetu brez velikih pripovedi in brez Boga ne moremo računati na »deux ex machina«. Ko nam še filmi naročajo, da naj ne računamo na čudeže, potem je skrajni čas, da za drugačne konce poskrbimo sami. Morda tudi z drugačnimi filmi.

 Bojana Bregar // Objavljeno v reviji Ekran, letnik 51, januar-februar 2014, str. 68-69